Oneida

Sonični psihedeliki

Oneida je ime nekega indijanskega plemena, v prevodu pa pomeni kameni ljudje, angleško “people of the rock” ...

Ko srečujem prijatelje, s katerimi smo še včeraj noreli na Butthole Surfers, Big Black, NoMeansNo in podobne “odbluske”, se ponavadi od nekod prikrade vprašanje, kaj je pa kaj dandanes v naših zvočnikih. Kar se mene tiče, že približno dve leti v tovrstnih pogovorih vedno najprej omenim Oneido. Bend iz New Yorka, ki se je iz ZDA premaknil enkrat samkrat, ko so jih, mislim, da lani, povabili na neki dogodek v londonski klub Garage. Na spletni strani redno objavljajo dnevnike s turnej, in ker sem stran obiskala, vem, da bo naslednja priložnost za ogled benda v Evropi verjetno prišla ob Sv. Nikoli. To je prava katastrofa, popolnoma navdušena nad njihovimi ploščami namreč povsod berem, da je v bistvu njihova največja kvaliteta koncertni nastop.

Pripadajo novi generaciji newyorških skupin, od katerih pa se razlikujejo po dveh plateh: glasbeni mediji jim pri predstavljanju sodobnega dogajanja na newyorški rockovski sceni ne posvečajo veliko pozornosti, in to zato, ker se ne spogledujejo s prerodi, ampak delajo svojo, za hitro in nezahtevno poslušanje verjetno kar težko prebavljivo godbo.

Bend Oneida je nastal pred petimi leti v nekem opuščenem skladišču na ulici Fulton v Brooklynu. Najprej sta hrupne zvoke producirala samo PCRZ (tudi Papa Crazee) s kitaro in Kid Millions z bobni. Začetne vaje iz leta 1997 sta praktično takoj (le nekaj mesecev po začetku igranja) izdala pri Turnbuckle Records, kmalu za tem pa sta se jima pridružila še orglar Fat Bobby in basistka Hanoi Baby Jane. Čeprav so izdajali hitro in se radi pošalijo, da jim je nekaj do tega, da porušijo rekorde Jamesa Browna v tovrstnem početju s konca šestdesetih let, jim slabe plošče še ni uspelo spraviti na internet; distribucije pri nas seveda ni, tako da je pod člankom sekcija “izbrana diskografija” samo zato, ker omenjanega prvenca, ki nosi naslov A Place Called El Ahaddai’s, nisem imela priložnosti slišati, založba Turnbuckle pa je kmalu po izdaji drugega albuma Enemy Hogs leta 1999 propadla. Da za nesrečno okoliščino niso krivi Oneida, je očitno, saj založba Jagjaguwar, pri kateri vse odtlej izdajajo plošče (leta 2001 je ponovno izdala tudi album Enemy Hogs, ki se sicer ne bi dal več dobiti), pridno dela, člani skupine pa so se celo znebili rednih služb in so zdaj tudi poklicno le še rockerji.

Po izidu albuma Anthem of the Moon je Oneido zapustil PCRZ, z namenom, da se s svojo dotlej stransko skupino Crazee and Heaven dokončno ustoliči v hillbilly sceni, tako da je njegov zadnji prispevek v bendu slišen na že lani posneti, a letos izdani dvojni plošči Each One Teach One (na vinilu je za Version City v omejeni nakladi 500 izvodov izšla maja, CD verzija je pri matični založbi dostopna od oktobra). Ta sklepna, lahko ji rečemo kar epska plošča s Papom Crazeejem na kitarah, se zaradi začarane repeticije, lagodnih potovanj in nenadnih zvočnih premetavanj, shizofrenosti in frenetičnosti brez težav uvrsti na spisek najbolj skrajnih rockerskih plošč.

Kaj se nam od Oneide obeta v prihodnje, ni lahko napovedati. Brez glavnega kitarista (kitaro kdaj pa kdaj vzame v roke tudi basistka) so se, sodeč po informacijah na spletni strani, lotili naprave za ritem in se odločili, da bodo pod imenom One-step na trg poslali nov glasbeni odklon, s katerim bodo zasloveli in prišli daleč, daleč, vse do naslovnice v reviji Wire. Če bi bila jaz urednica tega glasbenega časopisa, bi jih dala tja že zdavnaj, tudi brez tega (ne nujno) prihajajočega koraka (one-step). Čeprav so čistokrvni rockerji, so namreč tako avantgardni, da njihov koktejl rockovske zgodovine riše podobo za nove čase.

Kaj konkretnega še povedati o glasbi, ki jo delajo Oneida? Čisto vse, kar objavijo, je prežeto s psihedelijo, ampak ne v tistem utrujajočem in dolgočasnem kozmičnem pomenu. Pri njih morate biti pripravljeni na piskanje, vriskanje, obračanje ritmov, ekshibicije z orglami, glasen kaos, pravzaprav. Čeprav so eden tistih bendov, pri katerih takoj veste, da slišite njih, boste v njihovi glasbi slišali tudi Suicide, Sonic Youth, MC5, Stooges, Contortions, Grand Funk Railroad ..., pravzaprav je diapazon vplivov tako širok, da je samo od vašega poznavanja glasbe odvisno, kaj vse boste v Oneidi slišali. Poudarjam: nikakor ne gre za to, da bi se Oneida glasbene zgodovine lotevala na tak način kot Interpol in množice drugih sodobnih bendov, ki nam prodajajo svoje verzije vrhuncev iz glasbene zapuščine. Če smo že pri verzijah, so Oneida bolj mojstri v tem, da nam lastne komade na različnih albumih ponujajo v različnih interpretacijah. Brez težav se lotijo tudi kakšne priredbe in sodelovanj z drugimi glasbeniki, ki število njihovih izdaj še močno povečajo. Vsega pa je toliko, da za podrobnejše informacije o bendu, njegovem delu in nekaj malega muzike pojdite kar na Oneidino spletno stran: www.enemyhogs.com.

Viva

Izbrana diskografija:

Enemy Hogs (Jagjaguwar, 2001 (ponovna izdaja))

Steel Rod (Jagjaguwar, 2000 (EP))

Come On Everybody Let’s Rock (Jagjaguwar, 2000)

Anthem Of The Moon (Jagjaguwar, 2001)

Each One Teach One (Jagjaguwar, 2002 (dvojni LP))