The Plastic People Of The Universe

Praško podzemlje

Napete zgodbe o rock'n'rollu se ne dogajajo, kot bi si konsument slovenskih medijev nemara mislil, le na zahodu, med Berlinom in Friscom. Tudi na drugi strani nekdanje železne zavese se je marsikaj dogajalo. Tudi sedaj se.

Okoli glasbe in glasbenikov so se od nekdaj spletale in napletale raznotere zgodbe, storije in prigode, tako rekoč miti in legende. Verjetno še bolj kot za druge zvrsti glasbe to velja za rock. Seveda je popolnoma logično. Rockovski glasbeniki ali tako imenovani (čisto pravi) rockerji namreč slovijo po nekompromisnosti, nekonvencionalnosti, nekonformnosti - in kar je še takih podobnih izrazov s pripadajočimi jim pomeni. In takšni ljudje se kaj hitro znajdejo v nenavadnih in nepredvidljivih situacijah.[1] Zanimivi junaki v nepričakovanih okoliščinah, no, to pa je že temelj za dobro zgodbo. Vse drugo je odvisno od pripovedovalca.

Zgodba, ki vam jo bom povedal, se začenja leta 1967. Tega leta je namreč izšel prvenec newyorških The Velvet Underground and Nico. Na drugi strani črte, ki je razmejevala “svobodni” svet od “malopridnega”, je še tistega leta ploščo slišal mlad Pražan Milan Hlavsa - Mejla, basist ter, kot se je izkazalo kasneje, talentiran in ploden skladatelj. Fant je bil navdušen. Enostavnost melodij in hipnotični ritmi s plošče so ga zasvojili. Odločil si je poiskati svojo skupino, ki bi preigravala takšno glasbo in ustvarjala lastne psihedelične skladbe.

Tako so se v jeseni naslednjega leta, tik po zatrtju “praške pomladi” in sovjetske okupacije Češkoslovaške, na obrobju Prage rodili The Plastic People Of The Universe. Štirje fantje, ki so si preprosto želeli muzicirati in se ob tem zabavati. Prvi repertoar skupine so sestavljale pesmi The Mothers Of Invention, The Doors, The Pretty Things ter podobnih ameriških in britanskih skupin. Poleg malodane celotnega opusa The Velvet Underground seveda. Naslednje leto so na paradi amaterskih rockovskih skupin, nekakšnem tekmovanju za nadobudne, prišli v finale in s svojo nenavadnostjo poželi zanimanje tako kritike kot publike. V oko in uho so padli tudi takratnemu umetniškemu vodji najbolj razvpite praške zasedbe The Primitives Group, Ivanu Martinu Jirousu – Magorju,[2] ki jih je vzel v svoje varstvo. Še istega leta se jim je pridružil tudi odličen kitarist in klaviaturist iz omenjene skupine, Josef Janíček – Pepa. V tem obdobju so veliko pozornost posvečali vizualnemu delu nastopov: igrali so v kostumih, na odru so goreli ognji, nad glavami jim je visel leteči krožnik in včasih je na plakatu za njimi pisalo “Jim Morrison is our father”. V besedilih njihovih avtorskih pesmi je prevladovala mitološka in celo astrološka tematika. Postali so nosilci žezla psihedeličnega zvoka v Pragi in s tem lokalne zvezde. Skupina se je profesionalizirala. To v kontekstu Češkoslovaške šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja pomeni nekaj povsem določenega. Rock (in pop) skupine so se delile na profesionalne in amaterske (tem ni bilo dovoljeno nastopati v javnih dvoranah, temveč le zasebno). Če si je skupina želela pridobiti profesionalni status, je morala opraviti kvalifikacijski izpit. Ta je bil razdeljen na tri sklope:

- teoretično znanje (pisni test, na katerem so preverjali glasbeno znanje članov skupine);

- praktično znanje (igranje pred poroto);

- politična korektnost (pogovor glasbenika s predstavnikom agencije; ni bilo jasno ali kulturne ali varnostne). (Chadima 1992: 5-9)

Glede na uspešnost opravljenega izpita je bila skupina dodeljena v kvalifikacijski razred, od katerega je bil v bodoče odvisen honorar članov. Poleg opravljenega izpita je bil pogoj za profesionalni status tudi sprejetje v katero od kulturnih agencij. Za amaterske skupine (torej tiste brez profesionalnega statusa) so obstajale tri možnosti obstoja:

- Polprofesionalne skupine: te so morale ravno tako opraviti izpit, ki pa je bil lažji (za tako imenovane ljudske glasbenike). Ravno tako je morala skupina odigrati nekaj pesmi pred poroto, ustni del je opravljal le vodja skupine. Če je skupina uspela opraviti izpit, je bila upravičena do potnih stroškov in minimalnega honorarja. Pogoj za takšen status je bil, da se glasbeniki niso smeli preživljati z glasbo. Skupina si je morala nato najti kulturno agencijo ali društvo (četudi gasilsko), ki je zanjo odgovarjalo, tehnično skrbelo, bedelo nad ideološko neoporečnostjo repertoarja in politično zrelostjo glasbenikov.

- Tako imenovana ljubiteljska umetniška dejavnost: v tem primeru so skupine potrebovale le povabilo organizatorja koncerta. Med legalnimi oblikami obstoja je ta omogočal skupinam relativno največ svobode. Te skupine so se razširile predvsem na začetku osemdesetih let, v času “novega vala”. Ideološki aparat je nesorazmeren porast takih skupin (in njihovo od sistema dokaj neodvisno delovanje) opazil, zato je začel ta status opuščati in onemogočati.

- Igranje na črno (nelegalno): šlo je za skupine, ki niso opravile izpita, niso mogle dobiti “mentorja” (agencije ali društva) ali niso hotele imeti s sistemom nič skupnega. Take skupine niso imele nobenih možnosti za javno produkcijo.

Meje med temi načini obstoja so bile dokaj raztegljive in do neke mere porozne, ena meja pa je bila skoraj hermetično zaprta. Meja med uradno in neuradno sceno. Živeli sta ena mimo druge in njuni protagonisti se praviloma niso srečevali na skupnih koncertih.

Od pomladi 1969 dalje je torej skupina The Plastic People uživala profesionalni status z vsemi ugodnostmi. A že naslednje leto, z nastopom komunistične “normalizacije”,[3] so se stvari začele zapletati. Skupine, ki so hotele profesionalni status obdržati, so se morale odpovedati petju v angleškem jeziku, poimenovanju skupin v angleščini in zaželeno (skorajda obvezno) je bilo, da so v repertoar umestile tudi kakšno sovjetsko vižo. Presneti nemarni dolgolasci pa so se morali ostriči, da ne bi delali sramote visoko kulturni socialistični družbi. In resnično je mnogo “upornih rockerjev” čez noč postalo “sistemskih poperjev”. Za Plastike pa je bilo to popolnoma nesprejemljivo, saj je njihov duhovni vodja Magor trdil, da je za glasbenika bolje sploh ne igrati, kot pa igrati nekaj proti svoji volji, in da če se enkrat prodaš, si le še prodana duša, česar pa si resnični umetnik ne more dovoliti. Člani, ki se s temi stališči niso strinjali, so skupino zapustili, radikalnejši del (Mejla in Pepa) pa se je z izgubo profesionalnega statusa sprijaznil, se odločil ostati zvest načelom in nadaljevati dalje na neuradni sceni, z nelegalnim igranjem, vsem težavam navkljub. Teh res ni manjkalo.

Od tod dalje lahko sledimo dvema, med seboj povezanima procesoma. Prvi je bil očitno osebnostno in umetniško zorenje članov ter tudi skupine kot celote, in sicer s prihodom violinista in kitarista Jiříja Kabeša – Kab'e in freejazzovskega saksofonista in klarinetista Vartislava Brabenca – Vrat'e. S pridružitvijo teh dveh virtuozov k skupini je bil postavljen tisti temelj (Mejla, Pepa, Kab'a in Vrat'a), ki je določal zvok skupine vsa nadaljnja leta (četudi se je v skupini med njenim delovanjem izmenjalo enaintrideset glasbenikov!). Izbruh tega gejzirja umetniške dovršenosti lahko občudujemo v gradivu, ki ga je kvartet z dvema gostujočima bobnarjema posnel v improviziranem studiu leta 1974 in 1975. Ker skupina v domovini ni mogla izdajati plošč, je del takrat posnete glasbe zagledal luč sveta šele leta 1978, in sicer kot plošča Egon Bondy's Happy Hearts Club Banned, ki je izšla v Franciji in Veliki Britaniji. Trakove s posnetki so namreč prijatelji skupine pretihotapili v tujino. Gre za strukturirano glasbo z veliko repeticijami, enostavnimi basovskimi linijami ter s pravimi izbruhi energije altovskega saksofona. Na takšno glasbeno podlago Mjela s hipnotičnim glasom prepeva bolj ali manj prostaške, humorne in celo prismuknjene tekste, v otroško enostavni pesniški obliki, izpod peresa Egona Bondyja, že od petdesetih let dalje ene od osrednjih figur praškega literarnega podzemlja. Res pravi užitek za ušesa. Toplo priporočam v poslušanje.

Druga plat medalje teh umetniško plodnih let pa je bil proces sistematičnega stopnjevanja represije državnega aparata. Okoli Plastikov, kot “še edine poštene rockovske skupine v mestu, celo državi”, se je namreč postopno začel formirati krog občudovalcev, praško podzemlje. To je šlo sistemu v nos in odločil se je ukrepati. 30. marca 1974 bi morali Plastic People in njihova sestrska skupina DG 307[4] nastopiti v vasi Rudolfovo pri Čeških Budĕjovicah na južnem Češkem. V gostilni Amerika (kako pomenljivo, kajne!) pa je na deske stopila le predskupina, potem pa je koncert brutalno prekinila policija in veliko obiskovalcev brez pravega vzroka pretepla in priprla. Po tem dogodku se je ozračje v praškem podzemlju popolnoma spremenilo. Plastic People in njihovim poslušalcem je bilo jasno dano na znanje, da je z javnim koncertiranjem za zmeraj končano. A to zastraševanje skupine in predvsem njene publike je imelo posledice, ki jih režim ni predvidel. Ko je dolgolascem “vrgel rokavico”, si je naredil slabo uslugo. “Tem nekaj sto ljudem, ki so jih premlatili ali ki so gledali, kako tepejo njihove prijatelje, ni bilo treba nič več teoretično razjasnjevati izmaličenosti in neljudskosti tega sistema, v katerem živimo.” (Jirous 1997: 337)Ljudje so se še bolj čvrsto povezali in v večini se je utrdilo mnenje, da je s tako nehumano družbo najbolje sploh ne imeti nič skupnega. Dokončno se je izoblikovala podkultura undergrounda, resnično v pomenu nelegalnega kulturnega podzemlja, ki je sama sebe dojemala kot getoizirano. Zato je Magor to skupnost, katere vodilni ideolog je bil, poimenoval The Merry Ghetto. V krogu podzemnega gibanja, okrepljenega s samozavedanjem, da pripadajo “drugi, boljšikulturi”, so začele nastajati nove glasbene skupine.

Tako je bil septembra 1974 organiziran Prvi festival druge kulture. Poleg Plastic People so nastopile še štiri skupine in dva kantavtorja. Igrali so lahko le zato, ker so festival uradno prikazali kot proslavo poroke dveh prijateljev, na zasebnih prireditvah pa so amaterske skupine lahko nastopale. Stvar se je obnesla in strategije s porokami so se oprijeli tako zelo, da se je v naslednjem letu in pol poročilo kar lepo število pripadnikov undergrounda. Tudi Mejla.

Prelom v zgodovini Plastic People in uderground kroga okoli njih se je zgodil 21. februarja 1976 na Drugem festivalu druge kulture, ki so si ga zopet zamislili kot proslavo poroke, tokrat Magorjeve. Poleg Plastikov so nastopile še druge, nove underground skupine The New Old Teenagers, Uměla Hmota, Sanhedrin, Doktor Prostěradlo Band, The Hever And Vazelína ter kantavtorja Charlie Soukup in Svatopluk Karásek. Ta festival je bil dokončen povod za obširno policijsko akcijo. V priporu so se znašli vsi člani skupine The Plastic People, njihov menedžer Magor ter še nekaj vidnejših pripadnikov podzemlja, vsega skupaj petindvajset ljudi. Večina je bila v nekaj mesecih izpuščena, sedmim so sodili in štirje so bili obsojeni na zaporne kazni. Najdaljšo je kot povratnik dobil Magor, in sicer osemnajst mesecev. Ker v resnici niso zagrešili nobenega zločina (očitno je šlo za politične zapornike, ki jim niso mogli dokazati nobenega protidržavnega delovanja, saj ga tudi niso izvajali), so bili obsojeni zaradi izgredništva in vulgarizmov, s katerimi naj bi skozi umetnost kvarno vplivali na družbo. Pot Plastic People do ilegale je bila tako končana. Uradni tisk je člane skupine označeval kot vulgarne huligane, glasbene analfabete in psihično motene posameznike.

Proces proti podzemlju je imel med nekonformnimi češkimi intelektualci velik odmev in je bil neposreden povod za nastanek Listine 77, katere pobudnika sta bila med drugimi tudi dramatik Václav Havel in filozof Jan Patočka. Mislim, da o Listini 77 na tem mestu nima smisla razpletati dalje, saj gre za drugo, vzporedno zgodbo, ki pa že ima svoje mesto v vsakem šolskem učbeniku.

Tako so bila pravila igre končno določena. Pozicije jasne. Pripadniki podkulture undergrounda so vedeli, kaj lahko počnejo (če sploh kaj) in kakšne bodo kazni za početje, ki si ga po mnenju režima ne bi smeli dovoliti. Ljudje so se morali navaditi in živeti s svojo stigmo. Univerzitetni profesorji so delali kot kurjači, biti vrtnar z diplomo iz umetnostne zgodovine ni bilo nekaj neverjetnega, drugi so bili avtomehaniki, grobarji, gradbeni delavci, taksisti in tako dalje.

A umetnost daje veliko moč. Ko je Mejla na hodniku zapora pred sojenjem srečal Josefa Janíčka – Pepo in mu povedal, da naj pričakuje dve leti zaporne kazni, mu je ta odgovoril: “Dobro, dve leti. Ampak ko se vrnemo, naredimo tako musko, da se od tega poserjejo!” (Hlavsa, Pelc 2001: 136) In v resnici kritiki vrh umetniškega ustvarjanja Plastic People uvrščajo med leti 1978 in 1981, torej neposredno po vrnitvi iz zapora, ko so posneli tri zrele albume Pašijové hry velikonoční, Jak bude po smrti in Co znamená vésti konĕ. Kot vedno je glasbo zložil Mejla Hlavsa, s tem da je močno presegel okvire rocka. Pri tej glasbi je še vedno moč slišati kot osnovo (velvetovski) minimalizem, a čutiti je tudi vpliv moderne resne glasbe (Johna Cagea in Edgarja Varèsea) in cerkvenih koralov. Gre za temačno glasbo, ki odslikava brezup čeških sedemdesetih let. Novost je bila v tem, da je besedila napisal Vrat'a Brabenec. Besedila so imela, apokaliptični dobi primerno, religiozen značaj. Toda že leta 1981 je bil Brabenec prisiljen v izgnanstvo in ustvarjalni dvojec je razpadel. Plastic People so se vrnili k bolj tipični rockovski formi in posneli albuma Hovĕzí porážka in Půlnoční myš.

Zaradi nenehnega pritiska policije, krhanja odnosov in medsebojnih sumničenj v podzemlju ter zaradi osebnih nesoglasij v skupini je ta leta 1988 razpadla. Mejla je ustanovil novo skupino Půlnoc, ki je lahko javno koncertirala, kajti varnostna služba se vanjo ni vtikala. Sploh pa tudi “žametna revolucija” ni bila več daleč. 16. julija 1990 je skupina Půlnoc, ki sta se ji pridružila tudi Pepa in Kab’a, nastopila na razstavi del Andyja Warhola v Parizu. Isti večer so po dvajsetih letih, spontano, tako rekoč po spletu okoliščin, znova stopili na oder tudi The Velvet Underground, in to v prvotni zasedbi, torej z Johnom Calom. Fantu z obrobja Prage so se izpolnile sanje.

Leta 1997 se je zgodila druga pomlad skupine The Plastic People Of The Universe. Nastopili so v Praškem gradu, protokolarnem objektu Češke republike. Nastop je bil organiziran na pobudo predsednika Václava Havla, kot počastitev dvajsete obletnice nastanka Listine 77. Najznamenitejša sestava skupine (Hlavsa, Kabeš, Janíček, Brabenec ter bobnar Jan Brabec) je tako po šestnajstih letih znova koncertirala.

5. januarja 2001 je umrl Milan “Mejla” Hlavsa, vodja in motor zasedbe. Slava mu! Preostali člani so v njegov spomin posneli album Línĕ s tebou spím - Lazy Love. Sledili sta spomladanska in jesenska turneja – na kateri mi jih je bilo dano videti. Še vedno so sila zanimiv rockovski band, ampak njihovi najbolj kreativni časi so že davno minili. Zato priporočam “stare plošče”.

O velikem vplivu Plastic People na sodobnike in glasbenike mlajših generacij priča poimenovanje cele struje v češki alternativni glasbi kot “plastikovska underground smer”, s 4/4 ritmom, hipnotičnimi basovskimi linijami in preprostimi melodijami. Skupina je razvila popolnoma prepoznaven, značilen zvok, ki bi mu težko našli primerjavo v svetu. Muzikologa Aleš Opekar in Josef Vlček ga imenujeta “prvi češki izvirni rockovski slog”.

Tako! To zgodbo bi se dalo povedati tudi drugače. Celo boljše. A za konec bi poudaril še nekaj. To, da so zaprli člane The Plastic People Of The Universe, nikakor ni bil razlog za propad realsocialističnega režima na Češkoslovaškem. A bil je prav gotovo znak, da bo takšen sistem propadel. Uspešni družbenopolitični sistemi (pa tudi družine, šole, ekonomske institucije itd.) so namreč zmožni učinkovito vzdrževati razmerje med regulacijo in kreativnostjo; kot vrvohodci lovijo ravnotežje med redom in kaosom. Skrajni totalitarizem in anarhizem sta v tem primeru kratke sape. Primerov in dokazov za to trditev je okoli nas vse polno. Zato pa, gospod Bush, učite, učite in še enkrat učite se!

Pa obilo užitkov ob glasbi. Kakršnikoli pač že.

Viki Viktor

Uporabljena literatura:

Chadima, Mikoláš (1992). Alternativa. Svĕdctví o českém rockandrollu sedmdesátý let. Brno, Host.

Hlavsa, Milan, in Jan PELC (2001). Bez ohňů je underground. Praga, Mat’a.

Jirous, Ivan Martin (1997). Magorův zápisník. Praga, Torst.

Riedel, Jaroslav (2001). The Plastic People Of The Universe v datech. V: The Plastic People Of The Universe – Texty; Praga, Mat’a, str. 15-29.

Škedelj, Viktor (2002). The Plastic People Of The Universe: Analiza in sinteza razmerij med rock skupino in kapitalistično družbo na Češkem v drugi polovici 20. stoletja. Diplomska naloga, knjižnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

Elektonski viri:

http://terra.pl/pepik/plastic

http://worldfilm.about.com/library/weekly

http://www.arf.ru/biblio/pls-plp

http://www.burnitblue.com/outandabout/venue.asp?venue=993

http://www.cibulka.cz

http://www.czech-tv.cz/filmy/plasticpeople

http://www.furious.com/perfect/pulnoc

http://www.music.cz/katalog/HLAVSA-dekada

http://www.music-revue.sk/ppu

http://www.richieunterberger.com/hlavsa

http://www.robert5christgan.com/xg/music/hlavsa

http://www.wired.com.wired/archive/3.01/prague

http://www.uoregon.edn/splat/Plastic_People_of_the_Universe

Izbrana diskografija:

The Plastic People Of The Universe

- Egon Bondy’s Happy hearts Club Benned – PPU III./1974–75 (Globus Music, 2001)

– Pašijové hry velikonoční – PPU V./1978 (Globus International, 1998)

– Jak bude po smrti – PPU VI./1979 (Globus International, 1998)

– Co znamená vésti konĕ – PPU VII./1981 (Globus Music, 2000)

– Půlnoční myš – PPU X./1985–86 (Globus Music, 2001)

– Posnetki s koncertne turneje 1997 (Aion, 1997)

[1] Zavedam se, da vse omenjeno velja tudi za (avantgardne) jazzerje, nekatere pripadnike raznih folk scen, pa tudi druge glasbenike raznoterih usmeritev. A vendar se mi zdi, da ni tako pogost pogovor med dvema oboževalcema Coltrana o njegovem “fiksanju”, medtem ko je za rockerje pogovor o elektrošokih Louja Reeda in o Morrisonovih mamilarskih eskapadah skorajda obveza.

[2] “Magor” v prevodu pomeni “norec”!

[3] Beseda normalizacija utegne zavajati. Šlo je za proces zaostrovanja represije režima.

[4] Tudi v njej je namreč deloval kot basist in skladatelj Milan “Mejla” Hlavsa.