Kozmična Amerika

Joseph Spence - Bahamski kitarist

Med številnimi glasbeniki, ki so delovali na področju bluesa in folka, jih je prav gotovo nekaj, za katere velja izraz “musician‘s musician”, glasbenik za glasbenike. Navadno so taki muzikanti znani le ožjemu krogu poznavalcev in izvajalcev, ki se ukvarjajo s podobno zvrstjo glasbe. Eden takih, ki je z igranjem navdihoval kitariste v šestdesetih letih, je bil bahamski kitarist in pevec Joseph Spence. Med njegovimi privrženci sta danes najbolj znana Ry Cooder in Taj Mahal. Zaradi izjemne nadarjenosti so mu v obdobju folk preporoda rekli Thelonious Monk folka.

Josepha Spencea je leta 1958 odkril Sam Charters, znani folklorist, ki se je poleg bluesa zanimal tudi za druge etnične skupine in njihovo folkloro. Po sledeh posnetkov iz tridesetih let, ki jih je na Bahamih naredil legendarni Alan Lomax, se je odpravil na raziskovalno potovanje na Bahame in na otoku Andros srečal Josepha Spencea. Ta je podobno kot pevci na starih posnetkih zvenel popolnoma drugače od vsega, kar je Charters do tedaj slišal in videl. Posnetki, ki jih je naredil 23. julija 1958, so pokazali, da je bil Spence neprimerljiv s komerkoli in da je bil njegov slog nenavadna mešanica ritmov in melodij, polnih optimizma in dobre volje, ki je vsakemu poslušalcu zlezla pod kožo.[1]

Songster z Bahamov

Joseph Spence se je rodil leta 1910 v mestecu Small Hope na Bahamih. Že pri štirinajstih letih si je sam izdelal kitaro in igral nanjo, njegov glasbeni vodja pa je bil stric, ki je igral flavto. Mlad se je poročil, delal kot zidar in tesar, dve leti tudi v Ameriki, kjer se je dodobra izučil v poklicu ter srečal veliko različnih glasbenikov in spoznal številne sloge. Njegov repertoar so sestavljale narodne pesmi z Bahamov, kalipso, popularne pesmi, predvsem pa cerkvene hvalnice. V tem pogledu bi bila izjemno zanimiva primerjava s Teksačanom Manceom Lipscombom, songsterjem, ki je tudi imel v popotni malhi vrsto zelo različnih pesmi. Primerjava pravzaprav niti ni tako iz trte zvita, če vemo, da sta Spence in Lipscomb med ključnimi vzorniki Taja Mahala, sodobnega trubadurja, ki je odmeve njunih del posrečeno (čeprav seveda primerno mutirane!) “podaljšal” v sedanjost.

Slog igranja in petja Josepha Spencea je resnično nekaj posebnega. Igranje kitare je ritmično poudarjeno, vendar so njegove improvizacije izjemno domiselne, a zamotane, pri tem pa osnovni ritem nikoli ne postane zabrisan, saj je glasba Josepha Spencea namenjena predvsem zabavi in plesu, ki ne dopušča nejasnega ritma. Melodične linije so nenavaden splet domislic, ki mejijo na jazzovske zamisli o improvizaciji. Njegovo petje, če ga lahko tako imenujemo, daje temno, brnečo podlago igranju, ali pa si izmenjuje melodijsko linijo, kakor je značilno za nekatere bluesovske glasbenike. Kitaro ima uglašeno nenavadno za uho Evropejca, saj absolutna uglasitev ne odgovarja standardni uglasitvi klasičnih glasbil. Spodnjo struno ima znižano na ton D, tako da dobi globoko, sonorno podlago, ki je v kontrastu z improvizacijami na visokih strunah. Čeprav se zdi na uho njegovo igranje včasih oglato in zatikajoče, pa ob pozornem poslušanju ugotovimo, da vsako frazo začne in izpelje do konca, z nogo si daje osnovni takt, ki dodatno povezuje vse prvine igranja v celoto.

Snemanja za Chartersa

Sam Charters je poleti leta 1958 naredil devet posnetkov. Šest jih je prodal tedaj novi gramofonski družbi Folkways, ki jo je ustanovil Moses Asch in tako poskrbel za vnovično obujanje zanimanja za blues in folk. Te skladbe so izšle na mali, desetinčni plošči, ki je bila tedaj standarna oblika izdaj tovrstne glasbe. Ta album z naslovom Bahamian Folk Guitar je bil zakladnica idej za kitariste, kot so bili Ry Cooder, Taj Mahal, Jody Stecher in drugi.[2] “Medtem ko je popolnoma dojel globoko duhovno sporočilo, ki ga vsebujejo cerkvene hvalnice, se mu je izmuznil vtis veselja in zabavnosti, ki ju vse, tudi skladbe resnejše vsebine, ki jih igra Spence, nosijo v sebi,” je nekoč zapisal Miran Mesesnel.

Ko je Charters posnel Spencea, je bil ta star 47 let. Dejstvo, da je bil prav tedaj že nekaj mesecev brez dela in se je predvsem posvečal igranju, ki je bil njegov postranski vir zaslužka, je pripomoglo, da je bil tudi tehnični vidik igranja zelo kakovosten. Igral je zanesljivo, avtoritativno in domiselno, obenem pa je tudi manj pel. Čeprav je bil omenjeni Folkwaysov album biser med narodno glasbeno literaturo, pa ni Joseph Spence nikdar postal tako popularen kot bluesovski glasbeniki,[3] ostal je idol ozkega kroga kitarskih poznavalcev in navdušencev. Mogoče je k temu nekoliko pripomogla njegova prva, na žalost ponesrečena turneja po Ameriki. Nanjo so z njim prišli še svak, bratranec ter sestra in nečakinja, ki pa sta bili zelo pobožni in sta zabavljaškega Josepha uspešno krotili. Ko sta bili poleg, ni pil, ni se šalil, prepeval pa je predvsem resne cerkvene pesmi.[4] Ko je bil sam, pa je bil vedno v središču pozornosti, brez težav je sklepal nova poznanstva in igral za zabavo.[5]

V obdobju preroda

Ko je Joseph Spence v prvi polovici šestdesetih let postal znan ožjemu krogu poznavalcev, so se nekateri navdušenci odločili, da ga bodo obiskali in po možnosti tudi posneli. Peter Siegel in Jody Stecher sta leta 1965 posnela za tri albume bahamske narodne glasbe. V Nassau sta brez težav našla Spencea, ki so ga vsi ljudje poznali, če ne osebno, pa vsaj po slovesu najboljšega bahamskega kitarista. Skladbe, ki so izšle na dveh albumih družbe Elektra Nonesuch, sodijo prav tako med najlepše, ki so jih kdaj posneli na tem otočju. Spence je pel in igral kot član neformalne glasbene skupine, ki so jo sestavljali družinski člani in prijatelji. Sestra Edith Pindar, svak Raymond in njuna hčerka Geneva so bili presenetljiva vokalna skupina, ki je vse presenetila s svežino in nenavadnim načinom petja. Repertoar je obsegal predvsem narodne pesmi in stare cerkvene himne.[6]

Čeprav Joseph Spence v tej družinski zasedbi ni imel izrazite vodilne vloge, je njegovo sinkopirano igranje in brundajoče petje odlično dopolnjevalo prepletajoče se troglasno petje drugih pevcev. Ker sta Siegel in Stecher snemala družino Pinder na terenu, to pomeni na verandi Spenceove hiše, je snemanje seveda kmalu preraslo v družaben dogodek, saj so se ljudje ustavljali, se pogovarjali, pili in tudi peli. Poleg starih hvalnic in priljubljenih pesmi so posneli tudi nekaj ljudskih.[7] Že leto poprej, leta 1964, sta Josepha Spencea obiskala Fritz Richmond, član tedaj znane skupine folka Kweskin Jug Band, ter Paul Rothchild, producent legendarne skupine The Doors. Za družbo Elektra sta posnela devet pesmi Josepha Spencea, posnetki pa so leto pozneje izšli na albumu Happy All The Time. Ta plošča je Spencea predstavila nekoliko širšemu občinstvu, saj so bile naklade plošč družbe Folkways prej ljubiteljsko kot tržno usmerjene, izdaje Elektre pa so bile deležne razmeroma velike pozornosti. V tem času je bil Joseph Spence na vrhuncu sposobnosti, tako da so se mnogi poslušalci spraševali, če je res mogoče, da neki glasbenik v resnici zveni tako, kot je zvenel na ploščah. Album je imel ustrezen naslov, saj je bila vsa glasba vesela, zabavna in sproščujoča.[8]

Zdi se, da je Joseph Spence vsako pesem, ki jo je slišal in mu je bila všeč, takoj priredil za svoj način igranja in petja. Seveda si ni mogel natančno zapomniti vseh besedil, a to ga ni niti najmanj motilo. Dovolj mu je bilo, da je poznal nekaj značilnih verzov, potem pa si je besedilo sproti izmišljeval ali pa samo brundal in godrnjal skozi pesem. Na ta način je bil nekakšen predhodnik danes tako priljubljenega rapa, saj je spontano spremenil sporočilnost nekaterih pesmi.[9]

Prikriti pobožnež

Čeprav je bil po značaju veseljak in zelo odprt človek, pa je bil Joseph Spence po svoje tudi pobožen. To prepričanje je takrat, ko je hotel, tudi zelo prepričljivo izražal s petjem. Da je res tako, potrjuje tudi izbor pesmi v njegovem repertoarju, saj je v njem nešteto starih cerkvenih pesmi, pa tudi klasičnih gospelov iz črnskih okolišev v Ameriki. Ena med najbolj znanimi gospelovskimi pesmimi je prav gotovo Oh, How I Love Jesus, ki jo poje skoraj vsak cerkveni zbor v Ameriki. V izvedbi Josepha Spencea je prav tako prepričljiva, kot bi jo prepeval velik zbor v cerkvi ob spremljavi veličastnih orgel. Spence je bil namreč pravi mojster v aranžiranju tovrstnih skladb in ob pomoči različnih uglasitev mu je uspelo doseči mistično veličastnost, ki je tako lepo prišla do izraza prav v nabožnih temah.

Joseph Spence je do smrti, marca leta 1984, še nekajkrat snemal za različne navdušene posameznike, vendar so zgodnji posnetki iz let 1958, 1964 in 1965 tisti pravi, ki nam ga lahko predstavijo v vsej nenavadni veličini samoukega, izvirnega in predvsem zabavnega glasbenika. Sam Charters je dejal: “Vsakdo, ki je Spencea slišal in vedel, za kaj gre, potem ni bil nikoli več tak kot prej.” Spenceova glasbena vizija danes živi v včasih prav nenadejanih oblikah. Skladbe, ki jih je (vsaj med glasbeniki!) populariziral Spence, danes najdete na ploščah kitaristov, kot sta Catfish Keith in Ry Cooder. Spričo popularnosti sodi med ključne prav Cooderjeva različica skladbe Great Dream From Heaven,[10] nikakor pa ne smemo pozabiti tudi na novejšo glasbo Taja Mahala, ki se v veliki meri naslanja prav na Spenceovo zakladnico kalipsa; o tem smo se lahko prepričali tudi na Mahalovem dokaj bahamsko obarvanem koncertu na letošnjem Lentu. Pozornosti sta vredna tudi Mahalova albuma Senor Blues in Sacred Island, ki prinašata več posredno s Spenceom navdahnjenih tem.

Jane Weber

(po različnih virih)[11]

IZBRANA DISKOGRAFIJA

Joseph Spence:

Bahamian Guitarist (Arhoolie; CD349; arhoolie.com)

The Complete Folkways Recordings 1958 (Smithsonian Folkways; CD SF 40066; www.folkways.si.edu)

Living on the Hallelujah Side (Rounder Records; rounder.com)

Happy All the Time (Hannibal Records/Nika; HNCD 4419)

The Pinder Family and Joseph Spence:

The Spring of Sixty-Five (Rounder/Statera; CD2114)

Glory (Rounder; CD2096; statera.si)

The Music Never Stopped: Roots of the Grateful Dead (Shanachie 6014; shanachie.com)

(vsebuje verzijo skladbe I Bid You Goodnight z albuma The Real Bahamas)

The Real Bahamas (Volumes 1 and 2) (Nonesuch Explorer Series/Nika; 79300-2)

Kneelin' Down Inside The Gate: The Great Rhyming Singers of the Bahamas (Rounder/Statera)

“It all started with Joseph Spence

when I was a little kid. He was one

of my all-time great inspirations.

When he did those bass runs, I didn't

understand it. I was so mad all the time.”

Ry Cooder

[1] Spence je posegal po prav nenavadnih skladbah. Znana je na primer Spenceova različica znane pesmi ameriških pilotov Coming In On A Wing And A Prayer, ki so jo prepevali med vojno ob varnem povratku v baze. Pravzaprav je vsako pesem, ki jo je slišal, priredil svojemu slogu igranja in petja. There Will Be A Happy Meeting In Glory je ena izmed številnih hvalnic, ki so jih ljudje prepevali na Bahamih, in tudi ta v Spenceovi izvedbi zveni nenavadno. Oba posnetka najdete na Folkwaysovi plošči.

[2] Skladbo Face To Face That I Shall Know Him je na svojem mogoče celo najboljšem albumu z naslovom Jazz posnel Ry Cooder.

[3] Tu bi lahko omenili glasbenike, kot so Bukka White, Son House, Skip James, Mississippi John Hurt in Reverend Gary Davis. Vsi so namreč dosegli kar visoko raven popularnosti.

[4] Pesem gospela, ki ima za naslov največkrat citiran odlomek iz svetega pisma, The Lord Is My Shepherd, je v izvedbi Josepha Spencea prijetna, plesna skladba v počasnem tričetrtinskem ritmu. Odlikuje jo skoraj klasični kontrapunkt, ko sočasno igra melodijski liniji na nizkih in visokih strunah, kot je značilno za baročno sonato za lutnjo. Čeprav je melodija preprosta, jo ob ponavljanju izvirno vsakokrat spremeni, preoblikuje, pri tem pa ostane v strogih ritmičnih okvirih počasnega valčka.

[5] Taka veseljaška skladba je tudi skladba kalipsa Jump In the Line, znana v izvedbi Harryja Belafonteja.

[6] Ena takšnih cerkvenih pesmi je bila If I Could Hear My Mother Pray Again.

[7] Skladba Troublesome Water s tega snemanja na primer govori o trdem in nevarnem življenju ribičev na odprtem morju in v veliki meri (vsaj po vsebini) spominja na angleške ribiške in mornarske pesmi, o katerih smo v Muski že pisali.

[8] Ena izmed pesmi Josepha Spencea, ki jo je v program na nastopih v sedemdesetih letih uvrstil tudi Ry Cooder, je bila Out On The Rolling Sea.

[9] We Shall Be Happy je na primer stara cerkvena hvalnica, ki pa je v Spenceovi izvedbi izgubila prvotno poslanstvo in postala le zabavna skupinska pesem, posvečena dobremu počutju, pijači in lagodnemu življenju.

[10] Cooder je skladbo posnel za ploščo Into The Purple Valley iz leta 1971; bila je sicer dokaj Guthriejevsko obarvana in je pomenila pomemben korak v Cooderjevi karieri, saj se je Cooder prav z njo dokončno dokazal kot vseznalec, ki zna zaigrati na vsako glasbilo s strunami.

[11] Podatki so povzeti po spremnih besedah k izdajam albumov in po zasebnih zapiskih, ki so jih napisali Sam Charters, Jody Stecher, Guy Droussart, Miran Mesesnel in Paul Rothchild.