Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jane Weber

Roosevelt “The Honeydripper” Sykes

Blues za klavir

Bluesovski pianist Roosevelt Sykes je bil eden redkih glasbenikov, ki so vse življenje nepretrgano igrali in snemali. V njegovi karieri ni bilo velikih padcev in vzponov, značilnih za druge bluesovske glasbenike.

Osebne tragedije, ki so izhajale iz robatih, neprilagojenih osebnostnih značilnosti, iz predajanja pijači, iz nesreč, predvsem pa iz ekonomskih stisk, ki jih je povzročila velika depresija, so velikokrat globoko vrezale znamenja v življenjske poti bluesovskih glasbenikov, Sykesu pa so bile take težave prihranjene. Zaradi glasbenega sloga, ki se ni ravnal po modnih tokovih, je bil vedno zaželen studijski pianist; bil je miren, dobrodušen, optimističen človek, vedno pripravljen pomagati novim, še neuveljavljenim glasbenikom. Njegova glasbena in snemalna kariera je trajala nepretrgoma petdeset let, to je v svetu popularne glasbe prava redkost.

Roosevelt Sykes se je rodil 31. decembra leta 1906 v mestu Helena, ki leži ob srednjem toku reke Misisipi v državi Arkansas. Ko je bil star tri leta, se je družina preselila v St. Louis, a se je vsako poletje vračal na počitnice k dedu v Heleno. Ded je bil cerkveni pridigar; doma je imel orgle, mali Roosevelt pa je na njih rad igral. Kmalu je odkril, da lahko pesmi in melodije, ki jih je znal zapeti, zaigra tudi na orgle. Ker mu je bil blues že v otroških letih zelo blizu, je na orgle igral predvsem bluesovske klasike. Že v osnovni šoli je zaslovel kot dober pianist; velikokrat je nastopal na šolskih prireditvah in predstavah ter bil kot nadobudni glasbenik priljubljen pri dekletih. Prijatelji so ga zato že tedaj klicali “Honeydripper”, to bi v prostem prevodu lahko pomenilo “Medeni”.

Roosevelt Sykes sodi v drugo generacijo bluesovskih pianistov, rojenih po letu 1900. Prva generacija so bili glasbeniki, rojeni okoli leta 1890. Ti so v glasbo vpletali prvine ragtima in vodvilske glasbe, deset let mlajša generacija pa je slog izpilila v še jasnejšo obliko, ki jo danes poznamo kot blues. Jimmy Yancey, Clarence Lofton in Cow Cow Davenport so bili pianisti prve generacije; omogočili so prodor bluesovskih pianistov na odre velikih mestih, po njihovih poteh so pozneje hodili Albert Ammons, Meade Lux Davis, Pete Johnson, Memphis Slim[1] in Roosevelt Sykes. Čeprav so pianisti iz druge generacije začeli glasbene poti v različnih pokrajinah in okoliščinah, so se do leta 1930 vsi naselili v Chicagu, v središču mestnega bluesa. Večina si je glasbeni slog izoblikovala z igranjem po najbolj odročnih lokalih, ki so premogli klavir, med ključnimi vzorniki pa je bil jazzovski glasbenik Fats Waller. V nasprotju s kitaristi so potujoči pianisti vedno dobro vedeli, kam so namenjeni, saj je bil njihov cilj vedno lahko le delovni kamp, igralnica, beznica, bar ali bordel, ki je imel klavir.

Roosevelt Sykes je začel igrati blues pri štirinajstih letih. Igral je v klubu za mlade The Jazzland v St. Louisu. Ponoči je igral, podnevi pa je delal kot pomivalec posode ali natakar. Nekajkrat je vskočil kot zamenjava pri različnih glasbenih skupinah in počasi ugotovil, da bosta blues ter igranje njegov poklic. Kmalu se je prekalil v igranju na vseh mogočih in nemogočih krajih. Že leta 1929 se je samozavestno javil na avdicijo k Jessieju Johnsonu, ki je imel v St. Louisu trgovino z glasbili in ki je deloval tudi kot iskalec nadarjenih glasbenikov za gramofonsko družbo Okeh. Njegova prva plošča s posnetkoma Boot That Thing in 44 Blues je postala uspešnica. Pozneje je napisal še nekaj sto pesmi, številne med njimi so postale uspešnice. Že na prvih snemanjih je imel izpiljen in razpoznaven slog igranja, temelječ na čisti bluesovski obliki. Igral je ritmično poudarjeno, varčno, brez nepotrebnega okraševanja ali razkazovanja virtuoznosti.

Roosevelt Sykes je napisal okoli petsto pesmi. Z gramofonsko družbo je imel desetletno pogodbo, po kateri je moral vsako leto napisati in posneti vsaj petindvajset pesmi. Sykes je redno pisal, igral in snemal skozi trideseta leta. Tudi pozneje, ko so časi za nekatere druge nadarjene in znane glasbenike postali težki, je uspel obdržati ritem dela in snemanja. Nepretrgano je lahko ustvarjal tudi zaradi stalne kakovosti stvaritev in sposobnosti prilagajanja zahtevam gramofonske družbe, ki ga je najemala kot vodjo spremljevalnih skupin številnih pevcev. Vsestranskost in temeljna preprostost sloga sta mu omogočili, da se je srečal in snemal z zelo znanimi pevci, kot so bili Walter Davis, Edith Johnson, Peetie Wheatstraw, Kokomo Arnold, Washboard Sam in drugi. Pri različnih pevcih se je seveda veliko naučil in njihove skrivnosti vnesel v svoj slog in že tako obsežen repertoar. Slednji je bil zelo širok, lahko bi rekli, da je vsak posnetek samostojna oblika bluesovskega igranja klavirja. Nekateri uspešni glasbeniki so imeli le nekaj osnovnih oblik. Jimmy Yancey je imel v repertoarju po zgradbi dvanajst različnih pesmi, Robert Johnson po mnenjih nekaterih poznavalcev kake štiri, Lonnie Johnson pa je dejal, da je vse življenje igral različno prirejene le tri pesmi. Roosevelt Sykes je tako prava enciklopedija bluesovskega klavirja.[2]

Roosevelt Sykes je že v tridesetih letih vodil skupino in z njo prepotoval vso Ameriko. Po njegovih besedah so bili v tej zasedbi sami vsestranski glasbeniki; igrali so blues, rock’n’roll in jazz. Med bolj znanimi glasbeniki, ki so bili že tedaj v njegovi skupini, je bil Little Sax Crowder, ki je pozneje za Billyja Eckstineja napisal znameniti Stormy Monday Blues. Sykes je v nekem intervjuju povedal, da je bilo igrati v skupini pravi užitek, malo manj prijetno pa je bilo skupino voditi, saj so bili v njej sami prekaljeni glasbeniki. Imel je težave z disciplino, a je z dobrohotnim pristopom zgladil vse spore.

Roosevelt Sykes je bil znan tudi po tem, da je nesebično delil znanje z novimi mladimi glasbeniki. Njegov najbolj znani varovanec je bil prav omenjeni Memphis Slim. V intervjuju z Valerie Wilmer je povedal, da ga je srečal v Memphisu in da se je tedaj imenoval še Peter Chatman. Bil je na začetku glasbene poti; Sykesu je povedal, da mu je njegov način petja in igranja zelo všeč in da bi sam rad podobno igral. Sykes ga je vzel v varstvo in Mephis Slim je že čez leto dni začel snemati v Chicagu. Za vedno sta ostala dobra prijatelja in sodelavca. Sykes je imel tedaj na televizijski postaji v Mobilu petnajstminutno oddajo. Bil je edini črni glasbenik, ki mu je to uspelo tako zgodaj. V zgodnjih štiridesetih letih so bila severna mesta Chicago, Detroit in St. Louis prava glasbena središča, med priseljenimi glasbeniki so bili tudi taki, ki so igrali in snemali za priseljene obubožane podeželane. Ti ljudje so namreč radi prisluhnili podeželski glasbi. Tako so imeli tudi glasbeniki, ki niso dosledno igrali v mestnem slogu, svoje poslušalce. Z navezanostjo na podeželje in prve glasbene izkušnje je bil med njimi tudi Roosevelt Sykes.[3]

Tudi v zgodnjih šestdesetih letih, ko je blues doživel vnovičen razcvet, je bil Sykes aktiven glasbenik, ki je s številnimi znova odkritimi glasbeniki nadaljeval tradicijo bluesa iz dvajsetih, tridesetih in štiridesetih let. Pri projektu American Folk And Blues Festival, ki je z obsežnimi turnejami bluesovsko zapuščino predstavil ameriškim in evropskim poslušalcem, je bil Roosevelt Sykes med najaktivnejšimi in najkakovostnejšimi izvajalci. Bil je med redkimi, ki osnovnega poklica ni bil primoran opustiti in ga zamenjati s kakšnim drugim načinom preživljanja, kot so morali zaradi finančnih težav storiti nekateri drugi glasbeniki. Kot odličen in še vedno aktiven profesionalec je lahko poslušalcem in muzikologom ponudil bogat vir bluesovske zapuščine.

Čeprav je Roosevelt Sykes pel in igral žalostne in vesele bluese, so bile njegove pesmi redko turobne in pesimistične. Vedno so v sebi nosile ščepec ironije, ki je povzročila, da je blues postal ena najbolj znanih oblik sardoničnega humorja. S petjem in predvsem z igranjem je bil popolna glasbena osebnost s prepoznavnim slogom, ki je pravzaprav izraz njegove osebnosti. Po petdesetih letih delovanja je njegova diskografija zelo obsežna in vsebuje vsaj dvajset različnih albumov ter številne vnovične izdaje in kompilacije. Roosevelt Sykes se je leta 1973 umaknil v pokoj. Umrl je v New Orleansu leta 1983. Do zadnjega dne so mu v tem glasbenem mestu posvečali veliko pozornost, njegov klavirski boogie pa še danes odmeva ob bregovih Misisipija.

Jane Weber


[1] Memphisa Slima smo pred desetletji slišali tudi na ljubljanskem festivalu jazza. Sykesova skladba Memphis Slim Rock je posvečena prijatelju Memphisu Slimu - velika mojstra pa sta jo štiriročno tudi zaigrala. Roosevelt Sykes je leta 1961 snemal za družbo Folkways in prav na njegovi Folkwaysovi plošči najdemo to zanimivo skladbo. Založba Folkways danes deluje v sklopu Smithsonianove fundacije, ki z muzejem in knjižnico skrbi za arhivsko ohranitev najpomembnejših dogodkov in dosežkov v ameriški zgodovini na političnem, tehničnem in družbenem področju. Sykesov album ima naslov Blues By Roosevelt “The Honeydripper” Sykes in vam ga toplo priporočamo (www.folkways.si.edu).

[2] Če govorimo o kakovosti Sykesovega bluesa, ne smemo mimo instrumentalne skladbe R. S. Stomp z omenjenega Folkwaysovega albuma. V njej lahko slišite, kako so pianisti priredili eno glavnih značilnosti igranja bluesa na kitaro, tako imenovani sprehajajoči se bas, za igranje na klaviaturo. Ker glavne kitarske značilnosti, oponašanja človeškega glasu ali pogovora med kitaro in pevcem niso mogli prenesti na glasbilo z dosledno evropsko uglasitvijo, so poudarili ritmični del. Glavno vlogo pri klavirskem bluesu ima leva roka, ki neumorno igra ritem in lahko posnema vlak, ropotuljo ali počasno hojo. Če ima pri kitarskem bluesu večinoma prednost melodična linija, zato je ritem včasih poenostavljen, je klavir v bluesu izrazito ritmično glasbilo, zato primernejše za igranje glasbe za ples.

[3] Skladbi Ran The Blues Out Of My Window in All My Money’s Gone sta značilna primera podeželskega igranja in petja, prilagojenega mestnemu slogu.