Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Napo.lee.tano

Urbana črnina

Valter, v drugo and v živo

OK, stvari se sicer dogajajo, metropola in provinca živahno plapolata v hiphopovskem beatu, med 90 in 110 udarcev na minuto. Obiskujejo nas predvsem podzemne in eksperimentalne legende: recimo Dälek in Sage Francis.

Prvi so dokazali, da ima v druge, hrupnejše in bolj eksperimentalne žanre odklonjeni hip hop še za silo dovoljšno množico porabnikov za tu in tam kakšen koncert, drugi pa je pred napol praznim klubom Channel Zero pokazal, da za neodvisni hip hop poslušalstva žal ni dovolj. Škorci pač živijo v Eminemastih in JaRulovskih vzporednih svetovih - karkoli je narejeno mimo tega, jih ne zanima. Tisti, ki bi Sagea morali preveriti – intenzivneje razmišljajoči in glasbeno razgledani hiphoperji ter protiameriško usmerjeni pristaši kakšnega drugega žanra –, pa so na nekdanji dan republike očitno raje obždeli kje drugje: morebiti v varčevanju financ za veseli december in navijanje na masovkah s pretežno hrvaškim in srbskim hip hopom, ki nas čakajo. Škoda, predvsem zato, ker bodo organizatorji ob takšni ignoranci kultnih imen (in to Sege Francis trenutno zagotovo je, predvsem zaradi antibushevskega stališča) slej ko prej obupali. In mi bomo kokodajsali drug na drugega na lastnem, domačem kupu hiphopovskega gnoja, kot se je pokazalo na prvem slovenskem hiphopovskem vrhu. Žalostno.

Nič kaj boljša slika se nam ne pokaže po pogovoru z Valterapom, ki je klubski maraton sicer končal s solidnim nastopom pred polno Menzo pri koritu, a je pred tem rapal tudi za 15 ljudi – tako menda v Mariboru, ki se po drugi strani rad šopiri, kako je glavno hiphopovsko mesto v Sloveniji in kako njegov razvoj ovirajo ljubljanske klike. Je po povedanem to lahko res? Dvomim. Pa pustimo to in dajmo besedo Valterju – tokrat iz prve roke in ne v rimah, a kljub temu zanimivo.

Začniva pri koncu: na zadnjem nastopu klubskega maratona si se mi zdel tehnično precej bolj dovršen MC, kot si bil pred začetkom. Zanima me, kaj si pridobil in kaj mogoče izgubil s klubskim maratonom – glede na pričakovanja, ki si jih imel?

Zagotovo sem veliko dobil, vidiš, kakšen je položaj, predvsem pa sem spoznal veliko ljudi po klubih, ki so maraton soorganizirali. Seveda bi bilo veliko bolje, če bi na koncerte prihajalo več ljudi – nad nizkim obiskom sem bil v bistvu še najbolj razočaran. Ampak če pogledaš z druge strani, si pač rečeš: to so tisti, ki jih res zanima, so bolj aktivni, in ko se z njimi razgovoriš, vidiš, da se lahko veliko zmeniš za naprej. V povprečju se mi zdi, da na koncerte ni hodilo več kot 30 ljudi. Zase še razumem, ker pač nisem znan, ampak se mi zdi čudno, da ni bilo več odziva na Cancel, ki so res zelo dobri in bodo po mojem naredili še cel kažin.

Vmes si imel menda tudi nekaj težav zaradi Ninje: skupaj sta naštudirala beate, potem pa v bistvu morala izpustiti kar polovico nastopov.

V bistvu ni bilo težav, mi je kar prijalo menjati didžeje in beate. Mogoče je problem le, da če bi ves čas nastopala skupaj, potem bi vse res naštudirala “v nulo” in bi bila na finalu absolutno uigrana. Ampak ni bilo slabo, ker ti da ta ritem vsakotedenskega nastopanja veliko tehničnega znanja, pridobljenega z drilom, in precej samozavesti na odru. Zanimivo je, da se je na skoraj vsakem nastopu pojavil kakšen čudak, ki je tulil pred odrom in kaj provociral in najedal. In potem se moraš res potruditi, da ga prepričaš, da si dober, da nisi kar nekaj. Ponavadi so mi ti ljudje na koncu rekli, da so mislili, da bo nastop kar nekaj, in da so pozitivno presenečeni. Ko potegnem črto pod vsem, sem dobil približno toliko, kot sem pričakoval. Razen v Mariboru, kjer sem mislil, da bo več ljudi, že zato, ker imam v imenu besedo rap. Pa so prišli samo tisti, ki jih poznam, spili smo pivo in poklepetali. Zdi se, da bo res treba posneti video, saj očitno ljudje samo še gledajo televizijo – se pravi, da tudi muziko bolj gledajo, kot poslušajo.

In vmes se ti je posrečilo še zapeči in izdati demo s šestimi posnetimi komadi? Precej naporno, ne?

Sicer sem upal, da mi bo demo uspelo posneti pred maratonom in da bo do začetka vse končano, ker sem slutil, da bom med maratonom razsut vsak vikend. No, pa me je maraton prehitel. In sem bil razsut vsak vikend. Pa še kakšen dan vmes.

Maraton si odigral, demo posnetek je zunaj, zanima me, kakšen je tvoj “master plan” za naprej – sledi plošča, še več koncertov, novi komadi? In seveda: kdaj?

Hja ... če vsaj približno ne načrtuješ stvari, če se vsaj malo časovno ne omejiš, potem narediš bolj malo konkretnega. Moraš pač reči, do takrat in takrat bom napisal toliko in toliko komadov. In potem jih moraš res tudi napisati, drugače samo bluziš, ker si premalo koncentriran, preveč raztresen, len. Moj cilj je, jasno, posneti ploščo. Ampak trenutno me ne zanima, kje in kako jo bom izdal. Zanima me, kako jo bom napisal, uredil produkcije, posnel. Izdaja albuma pride kasneje, mogoče bo do takrat kdo od odgovornih že večkrat slišal zame, kaj pa vem ... S tem se zdaj res še ne ukvarjam. Zagotovo pa ne bom delal v ilegali, poskusil bom čim več nastopati, ker mi je zakon delat' koncerte ... In to ne glede na podlage: DJ, band, matrice, beat box, acapella ... nima veze, na odru je super. Rad bi imel v roku enega leta ploščo napisano do te mere, da mi bo všeč. Potem – ali pa mogoče že medtem - pa snemanje. Ampak zelo nerad napovedujem nekaj, kar se šele dobro začenja.

Zanima me: ko pišeš besedila, ali imaš bolj v mislih sebe, to, kar hočeš povedati, ali te bolj obremenjuje to, komu boš govoril?

Ne vem ... Ne, ne mislim na to, komu natančno bom govoril, ker tudi sam nisem ves čas enak. Enkrat bolj tuhtam, enkrat sem bolj za žurko ... govoril bom pač tako, kot govorim. Recimo. Če bom hotel reči “puši kurac”, bom rekel “puši kurac”, ne pa ... ne vem ... nastavi mi veseličko. Drugo se sicer fletno sliši, ampak kaj bodo ljudje bolj razumeli?

Kako je zdaj s solkansko kliko? Prej smo te bolj poznali po tem, da si delal s Kingom, zadnji dve leti pa se pojavljaš z bolj freestylerskimi pobi, s Pierom in Buddom.

S Kingom sva bila zmenjena, da bova nekaj naredila skupaj. In kar sva naredila skupaj, je 1, 2, 3 za Pet minut slave. Ampak on ima zelo drugačen način dela kot jaz. S Pierom in Buddom je pa tako: Piero zdaj študira in hudo freestyla, Buddo je pa bolj tako kot jaz, ne dela nič ... No, tudi komadov ne piše, jaz vsaj napišem kakšen komad. Študij sem pustil ... Ne vem, raje delam za tekočim trakom in zraven kaj, kar me veseli – se pravi komade in muziko, kakor da se mučim na faksu in žrem solde ta starim ... Ne zdi se mi fer, ker če si tukaj v Ljubljani, te že samo življenje, ki bi ga rad živel, stane toliko in toliko denarja, ki ga ni, če imajo starši delavsko plačo ali penzijo po delavski plači. Ga ni.

Kaj se pa kaj vrti v tvojih predvajalnikih?

Ponavadi rečem, da mi je dobra dobra muzika. Poslušam pa največ hip hop, seveda zadnje čase največ poslušam beate. Od nehiphopovskih stvari sem imel nazadnje doma Doorse. Rad hodim na koncerte, ker se lahko tam ogromno naučiš, ko vidiš bende, ki so zelo v muziki, in vidiš, koliko dela in obvladovanja instrumentov je v igri. In potem se zaveš, da je tudi glas glasbilo, ki ga je kar težko obvladat ... Moj glas sicer ni kot violina, prej kot bobni ... v njem je več ritma kot melodije.

Kako gledaš na pojav domnevnega prodajanja v slovenskem hip hopu – v mislih imam pojavljanje v raznih reklamah za multinacionalke in politične stranke, to je dvignilo precej prahu?

Za reklame ne vem, verjetno jih raje ne bi delal, kot ja. Ampak tu gre predvsem za vprašanje, v kakšni obliki bi se pojavljal. Sam bi se počutil kot prodanec, če bi za denar naredil kaj, s čimer se ne strinjam, če bi šel proti sebi zaradi cekinov ... Kaj bi reklamiral? Ja, vozil bi bemve, če bi mi ga dali za vožnjo, samo brez napisa “Valetrap vozi bemve”, ker s tem vse pokvariš. Kar se tiče povezav s politiko – fantje imajo nekaj dobrih argumentov za: muzika ni bila narejena pod pritiskom, posnetih je bilo 10.000 cedejev, ki jih lahko zastonj dobi vsak. Ampak težava je v tem, da se je umetniški izraz obarval z neko politično barvo. Hip hop je bil, kar jaz vem, politično radikalno obarvan, ne liberalno. Sploh ne strankarsko – Krs One kot enega od devetih elementov hip hopa omenja street wisdom, tukaj pa gredo ravno v nasprotno smer, zato obstaja velika, velika nevarnost, da izgubiš kredibilnost na ulici.

To je zelo verjetno res. Ampak kot smo ugotovili v uvodniku, ulica pri nas ni ravno številčna, le malo jih je, ki jih še skrbi kredibilnost na njej. Očitno gremo v amerikanizacijo: hip hop bo pridobival vse več medijske pozornosti in prodanosti v vseh pomenih besede (artisti se bodo prodajali reklamarjem in pop publiki), nekje na obrobju, zunaj množičnih medijev, pa bo vzporedno živela neopažena kreativna in neodvisna hip hop scena. Upam, da je ne bodo zanimale drobtinice z mize komerciale, ampak da bo jasno uresničevala svojo vizijo in poslanstvo – ostati blizu osnovnim vrednotam hiphopovske kulture.

Napo.lee.tano