Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Golič

Mike Barnes

CAPTAIN BEEFHEART

Quartet Books, 2000

Niti najmanj ni bilo lahko na enem mestu in s kolikor toliko tekočim jezikom uokviriti delo in naravo Dona Vana Vlieta, v glasbi znanega Captaina Beefhearta. Angleški novinar in (ne povsem nepomembno) bobnar Mike Barnes je to nalogo opravil z odliko. Še več, če kdo zbere toliko izjav, komentarjev, anekdot in jih smiselno poveže z lastnim razmišljanjem, to ni več plod zanesenjaštva, ampak vse skupaj že meji na fanatizem.

Z briljantnim intelektom je bil Beefheart trd oreh za vsakogar, ki se je spustil v raziskovanje ozadja njegovega početja. Barnes mnogo prepušča v presojo bralcu, sam »objektivno« niza dejstva in jih z razdalje osvetljuje z več zornih kotov. Natančnejši analizi so podvržene Beefheartove tiranske delovne metode, Barnes, ki je sam glasbenik, jih pač lažje razume ... A na koncu po izjavah nekdanjih Beefheratovih sodelavcev ugotovi, da bi večina takoj ponovno pristopila v Magic Band, če bi Beefheart le mignil s prstom! Glavna odlika Barnesovega besedila so opisi glasbe. Podrejeni so bralcu, ki ni podkovan v teoriji (tudi Beefheart ni bil, njegove zamisli je članom Magic Banda večinoma »prevajal« bobnar French Drumbo). Tudi to glede na kompleksnost glasbe Captaina Beefhearta in Magic Banda spet ni bila niti najmanj lahka naloga. Opisi so obširni in poglobljeni, komu, ki Beefheartovih plošč ne pozna, bodo odveč. Skoraj nujno je ob branju poslušati še naveden posnetek, to oteži branje in ga precej podaljša (eden od razlogov, zakaj besedilo berete dve leti po objavi knjige!). Pravzaprav si ne predstavljam, da bo Barnes s to knjigo navdušil koga, ki Beefhearta še ne pozna, biografija je namenjena predvsem ljubiteljem!

Barnes je knjigo pripravljal vsaj pet let, to lahko sklepamo iz informacije, da je vse od leta 1995 poskušal priti v stik z Vlietom, dobiti vsaj kakšno izjavo, a Vliet je takrat ne le popolnoma obrnil hrbet ustvarjanju glasbe, ampak o tem ni želel niti govoriti. Kot mnogo drugih prej in kasneje so Beefhearta zlomile zahteve glasbene industrije. Ko ga je založba Virgin želela poslati na promocijsko turnejo po izidu plošče Ice Cream For Crow, Beefheartu pa je že zmanjkovalo volje, da po vsaki plošči na novo sestavi in uči člane Magic Banda, je založba ponudila promocijsko alternativo, ki jo je Beefheart začuda sprejel. Namreč, snemanje videospota. Z nizkim proračunom spot na koncu ni bil takšen, kot si ga je zamislil Beefheart, obenem se - niti prirejen po željah založbe - sploh ni predvajal po MTV, češ da se ne vklaplja v shemo. Ali drugače, Beefheart sicer vedno v podobi uglajenega gospoda, je bil za populistične medije pri enainštiridesetih letih že prestar. To je bila zadnja kaplja čez rob, odločil se je, da poslej ne bo sklepal kompromisov – niti s kolegi v Magic Bandu ne. Z ženo Jan se je dokončno preselil v vagon sredi puščave Mojave in tam še dandanašnji slika. Natanko tako, kot želi sam.

Pravzaprav je sčasoma postal povsem nedostopen. Barnes je na koncu poskušal vzpostaviti stik prek predstavnikov umetniških galerij, kjer je Vliet občasno razstavljal, a tudi vprašanja o slikarstvu je Vliet kategorično zavračal. Zanimivo je preverjeno dejstvo, da je s slikami zaslužil precej bolje kot prej z glasbo. Tako se zadnje, »poglasbeno« poglavje (ki vendarle zajema skoraj dvajset let, če vemo, da je Beefheart zadnji album objavil leta 1982), sklene precej na hitro, knjiga pač nosi naslov Captain Beefheart, in ne Don Van Vliet.

Barnes torej v petih letih ni dobil avtorske izjave Dona Vana Vlieta, zadovoljiti se je moral z izjavami številnih Beefheartovih sodelavcev in prijateljev. K sreči je tudi Beefheart sam, vsaj dokler je bil glasbeno dejaven, rad dajal intervjuje. Iz večine veje neupogljiv ego, in obenem nezadovoljstvo, skoraj nečimrnost, predvsem zaradi nerazumljivo skromne popularnosti. Sam je bil mnenja, da njegova glasba zasluži več pozornosti in da je le vprašanje časa, kdaj jo bodo sprejele širne množice. A še takrat, ko je ponudil relativno sprejemljivejšo glasbo, na albumih Unconditionally Guaranteed in Bluejeans And Moonbeams, prodaja teh plošč ni bila bistveno večja, bila je kvečjemu manjša. Stari ljubitelji so mu zaradi »razprodaje« obrnili hrbet, potencialno novi ljubitelji še vedno hropkega rhythm'n'bluesa niso sprejeli. Poučen primer, ki sicer ni pravilo.

Beefheart je kakor dober politik vedno znal upravičiti svoje ravnanje, prav tako je v medijih vedno znal pohvaliti stalno menjajoče se člane Magic Banda, a v vadbenem prostoru in snemalnem studiu je bil neizprosen. Kakor tudi v pogovorih z novinarji, ki so z »neustreznimi« vprašanji kmalu padli v njegovo nemilost. Če je že odgovarjal na vprašanja, so bili odgovori kodirani v zapletene besedne igre, ki jih je lahko dešifriral le tisti, ki je skrbno spremljal njegovo preteklo delo. Tako je hitro ugotovil, kdo je na isti liniji in kdo je zraven le zaradi veličine njegovega imena.

Biografija se drži »beefheartovskih« načel, prinaša ogromno informacij, a le malo pojasnjuje, zato pa bo, podobno kakor Beefheartova glasba, prestala test časa.

Janez Golič