ACTIS' BAND

Don Quijote

Splasch, 2002

Zasedba Actis Band Carla Actisa Date je nastala leta 1999 s ploščo Son Para El Che, posvečeno Cheju Guevari. Do Actis Banda v Datovih avtorskih godbah ni bilo mnogo elektrike, prej nasprotno. Šele z Actis Bandom se v njegove godbe odkrito priplazi električna glasba, in to z najbolj ortodoksnim električnim instrumentarijem, ki je v luči zdajšnjih elektronskih snovanj skoraj že akustika: z električno kitaro in basom. O efektih, samplerjih, gramofonih in zankah ni ne duha ne sluha. Kljub kitari in basu, ki ju igrata Antonio Fontana in Federico Marchesano, pa je preostanek kvinteta akustičen: Datov tenorski, baritonski ter basovski klarinet, sopran Massima Rossija ter bobni Daria Bruna. Kljub delno elektrificirani zasedbi pa je glasba Actis Banda povsem Datova v prav vseh elementih, torej taka, kot smo jo definirali že za kvartet pred več kot dvanajstimi leti.

In kaj je značilno za Datovo glasbo, tudi to na plošči Don Quijote? Najprej humornost, ki jo Dato verjetno črpa iz otroštva na jugu apeninskega škornja, kjer se je izdatno spoznal s sončnim italijanskim humorjem, ga pregnetel z vplivi raznolikih evropskih ter predvsem bližnjevzhodnih folk muzik ter ga nato izvedel z jazzovskimi prijemi. Prav z Actis Bandom pa postane nadvse slišno naslanjanje na rockovsko godbo, ki včasih malo spominja na newyorško downtown sceno, a je le preveč obsijano z mediteranskim soncem, da bi to godbo slepo umestili na novo celino. Kljub elektrifikaciji in ostrini rockovskega drnca pa ostaja ključno strelivo njegovih muzik unisonost pihal, tokrat tudi kitare, ki potencira energijo godb. Enak učinek ima tudi ponavljanje »riffov« z minimalnimi alteracijami, ki nikakor ni v maniri minimalizma, prej bi rekel, da spominja na južnoafriški repetitivni jazz Dollarja Branda ali Johnnyja Dyanija, le da mnogo bolj razkazuje grobo glasbeno moč. A to so elementi, ki jih je najti v vsaki Datovi glasbi, le v solističnih projektih ne. Ti pa so tako ali tako le slepi rokav njegovega artizma, iz katerega ne bo mnogo kruha.

Don Quijote Carla Actisa Data je plošča, postavljena na iste osnove kot bolj znana Datova kvartetna godba. To pomeni humorne, repetitivne, pogosto unisone godbe, prekinjene z ne preveč zateženimi solističnimi pasusi. Elektrika zasedbe navrže rockovsko ostrino, a ta ne prežene humornosti. Fantje se ob vsem zabavajo vsaj tako dobro kot v kvartetu. Očitno je Dato res katalizator uspešne godbe in dobrega počutja, v to smo se lahko prepričali v Cankarjevem domu lani. Jaz pa ponovno tudi s to ploščo.

Rok Jurič