McALMONT and BUTLER

Bring It Back

EMI Records/Dallas, 2002

Eden zna peti, drugi igra kitaro, oba pa sta mahnjena na dobre stare soulovske melodije in veličastne kitarske sole. Pevec David McAlmont s camp glasom in kitarski virtuoz Bernard Butler sta zares izvrsten ustvarjalni par, toda kot se pač za umetnike, ki se zavedajo svojih talentov, spodobi, sta obenem tudi človeka, ki nista vajena sklepati kompromisov in odstopati od principov. Če bi bila, bi imel McAlmont zdajle lastno (uspešno) skupino, Butler pa bi še vedno ružil pri Suede. Zato je tudi popolnoma razumljivo, da sta se po prvem albumu The Sound Of McAlmont and Butler, ki sta ga izdala leta 1996, hudo sprla in odšla vsak svojo (umetniško) pot. Žal njuni ločeni poti nista bili posuti z rožicami. S samostojnima projektoma se nista z mastnimi črkami zapisala v katero od poglavij (britanske) glasbene zgodovine in nazadnje sta vendarle spoznala, da kot kakšna stara in naveličana zakonca vendarle ne moreta drug brez drugega. Da jima je res mesto drug ob drugem, sta nedvomno dokazala s temle albumom. Bring It Back je namreč eden najbolj svežih izdelkov letošnjega leta, ki se ne zmeni za novovalovske modne zapovedi in z vztrajanjem pri soulu šestdesetih let in popu osemdesetih let kljubuje vsem današnjim glasbenim smernicam. Neverjetno, kako osvežujoča je lahko glasba, za katero se zdi, da jo je nekdo privlekel iz naftalina. Kot plašči naših babic, ki so spet v modi in bi jih z vas najraje slekli tudi največji modni freaki. Butler, ki je album v celoti produciral, in McAlmont sta z mednarodno ekipo glasbenikov (med katerimi je na primer sodeloval tudi David Arnold, bolj znan po filmski glasbi, še posebej Bondovi temi iz filma Tomorrow Never Dies) uspela ustvariti pristno soulovsko razpoloženje, ki vas bo popeljalo v že zdavnaj pretekla desetletja prejšnjega stoletja. Že prva pesem na albumu vas bo pripravila do miganja. Izvrstno prepletanje pravih plesnih komadov (odlična The Theme From McAlmontandButler, prva samostojna plošča Falling, Different Strokes in Bring It Back) in umirjenih balad (Blue, Where R U Now?, Sunny Boy, Make It Right) tvori vrhunski izdelek, ki z živahnostjo in s spogledovanjem z gejevskim popom presega njun prvi album in za prihodnost obljublja še veliko, veliko več. McAlmont in Butler imata v sebi očitno še veliko presežkov; samo upati je, da njunih združenih talentov ne bosta pokopala (težavna) značaja.

Marta Pirnar