RICHARD ASCHCROFT

Human Conditions

Hut/Dallas, 2002

Tale baby boom, ki smo mu priča vse od začetka novega tisočletja, je začel kazati posledice tudi na glasbeni sceni. Medtem ko dojenčki rastejo, njihovi muzikalični očetje in mame vsak po svoje nizajo in prepevajo stihe, s katerimi želijo ovekovečiti svojo srečo. »Where there was weakness I found my strength. All in the eyes of a boy,« prepeva Céline Dion v uspešnici A New Day Has Come; Sinek moj zlati je naslov ene od pesmi na zadnjem albumu Helene Blagne. In tako dalje in tako dalje. S tem kajpak ni nič narobe, vprašanje pa je, kako se lahko s takšnimi »izpadi« poistoveti publika, ki ji življenje z otrokom in čustva, ki jih otrok poraja v človeku, niso blizu. Zdi se mi, da se je v takšnem identifikacijskem breznu znašel tudi Richard Ashcroft. Human Conditions je namreč eno samo »naegotripano« samospraševanje in monologiziranje o življenju in bogu, ljubezni in sovraštvu, veri in paranoji, družini in osamljenosti ter vseh drugih »stanjih«, v katerih se znajde človek, ko izgubi samski status in si natakne družinske okove. Ashcroftov celotni glasbeni opus, od Verve do zdaj, v tem pomenu pooseblja nič več in nič manj kot odraščanje, življenjski cikel človeka, ki je po »adolescentni« alternativni in uporniški fazi prešel v obdobje odraslosti in družinske umirjenosti. To ni pravzaprav nič novega, a se Ashcroftu očitno vendarle zdi, da odkriva popolnoma nova ozemlja, o katerih mora poučiti in obvestiti tudi druge. Druge prioritete in drugačen zorni kot, iz katerega oče Ashcroft zre v svet, se na Human Conditions zrcalijo v na pol melanholičnem, na pol jeznem opisovanju sveta (»the more I learn the history, the more I hate it, cause we're repeating things we did a thousand years ago,« poje v God In The Numbers) ter lastne brezvoljnosti in nemoči (»I know that I could learn a little harder, there's so much that I wanna read and know, but maybe I'm a little lazy, maybe I don't really wanna know«). V soju resnično lepe glasbene podlage (kot je pri njem pač v navadi) se zdijo besede veliko manj nesmiselne, kot so v resnici. Bolj ko se Ashcroft namreč trudi, da bi nam, nevednim, povedal kaj konkretnega in tehtnega, večja je nevarnost, da bo učinek njegovih besed ravno nasproten. Ker tako neumni pa spet nismo, da bi nasedali na floskule, ki jih ponavadi slišimo v Mercatorjevih bifejih in se vse nanašajo na to, kako v K... je ta svet, kako smo pravzaprav vsi sužnji denarja, in podobne »življenjske resnice«, ki jih Ashcroft zelo rad stresa iz umetniškega rokava. Če bi katero od njegovih besedil slišali v slovenščini, bi ga najbrž zlahka prisodili kakšnemu tretjerazrednemu muzikantarju, ki je vsak drugi vikend aboniran v Mostecu. A takšni pač ne rojevajo čudovitih melodij, kakršne je sposoben proizvesti Ashcroft. In prav to je tisto, kar je največja vrednost tegale albuma. Deset resnično lepih skladb, ki glasbeno ne odstopajo od tistih z Ashcroftovega prvega samostojnega albuma (na čase z Verve pravzaprav spominja samo Buy It In Bottles), izraža Ashcroftovo šibko točko: brezkompromisno naklonjenost harmoniji in lepoti, ki jo človek občuti ob poslušanju glasbe. Zato je zelo priporočljivo, če se ob poslušanju Human Conditions bolj kot besedilom posvetite sámi glasbi. Z njo Ashcroft gotovo pove največ.

Marta Pirnar