THE BAND

The Last Waltz

Rhino/Nika, 2002 (4xCD)

Skupina The Band po znamenitem poslovilnem valčku seveda ni dokončno utihnila. Nasprotno, prav v zadnjem desetletju je posnela nekaj prav simpatičnih albumov, ki primerjave z zgodnjimi deli ne zdržijo, prinašajo pa več lepih izvedb, na primer odlično izvedbo Dylanove skladbe Blind Willie McTell. Več kot štiri ure glasbe z zadnjega valčka je zdaj dosegljive na novi izdaji založbe Rhino, in moram priznati, da sem jo z užitkom poslušal, čeprav mi tovrstne kakor slovesne prireditve praviloma ne dišijo. Če ste na originalen album iz leta 1978 že pozabili, boste zdaj lahko obujali spomine, za nameček pa sveža edicija prinaša kar 23 doslej neizdanih posnetkov. Glasbeni kritiki so se v glavnem strinjali, da moramo zadnji valček plesati z albumom Rock Of Ages v spominu, le tako naj bi se nam ponujala možnost lepe primerjave med dvema ključnima koncertnima ploščama The Band, ki sodita v anale koncertnih albumov v rocku. Člani skupine The Band so bili že sami po sebi dovolj nadarjeni, in resnično upravičeno smo se nekoč navduševali nad albumom Music From Big Pink in drugimi mojstrovinami. Številni gostje - to je bila, kolikor vem, ena prvih tako megalomanskih procesij - kajpak niso zagotovilo za odlično glasbo. Tako bi se lahko razpisali, kaj je na tem koncertu počel Neil Diamond, pa tudi prispevki nekaterih drugih zvezdnikov niso ravno vredni pretirane hvale, je pa najti tudi nekaj odličnih prispevkov, ki jih na podobnih napol cirkusantskih prireditvah pozneje nobenemu ni uspelo preseči. Moja favorita sta Emmylou Harris in The Staple Singers. Zadnji valček ima velik pomen tudi zaradi filma, ki je bil posnet na koncertu in brez dvoma sodi v klasiko rockovske filmske dokumentaristike (www.rhino.com).

Jane Weber