BECK

Sea Change

Geffen/Dallas, 2002

Mojster glasbenih preoblek Beck Hansen se je po treh letih vrnil v novem kostumu. Pačenje in ekstrovertirano nastavljanje neonskim lučem, ki je bilo tako zelo značilno za prejšnji album Midnite Vultures, se je, kot pove že naslov novega albuma Sea Change, umaknilo in mesto prepustilo popolnoma introspektivnemu, melanholično-liričnemu muziciranju, ki ga od Becka ni nihče pričakoval. Kajpak je vedno presenečal z izjemno inovativnostjo, ki se je vse od prvega albuma Mellow Gold (Geffen, 1993) zrcalila v njegovem nagajivo-ustvarjalnem opusu in vedno znova upravičevala Beckovo podobo nepoboljšljivega dečka večnega srednješolskega videza. Absurdna besedila in duhoviti izleti v žanrsko raznolike vode so bili vedno njegov razpoznavni znak, znamenje njegovega neulovljivega značaja in kot strela švigajočega intelekta. Sea Change je v smislu večnega kameleonstva z zvočnega vidika pravzaprav nekakšno logično nadaljevanje, po lirični strani pa pomeni popoln sestop s hudomušnega vrha, s kakršnega je Beck mahal na glasbeno industrijo v devetdesetih letih.

Vprašanje je sicer, kakšnih smernic bi se Beck lotil, če ne bi po devetih letih izgubil dekleta in se zavil v žalostno odejo razočaranja in prevare, toda takšna vprašanja se v luči tega, kar nam ponuja na Sea Change, zdijo ne samo neumestna, pač pa celo krivična. Beck se namreč na novem izdelku v popolnosti znebi fluorescentnih in kvazikmetavzarskih oblačil, razgali se do drobovja, to pa stori tako suvereno in samoumevno, da lahko poslušalci z odprtimi ušesi samo ostrmimo in ponižno sklonimo neuke glave. Beckova besedila niso še nikoli prej izražala toliko iskrenosti. Osebna bolečina, razočaranje, spominjanje, poslavljanje in pomiritev z življenjem so teme, s katerimi se je Beck soočal v procesu nastajanja Sea Change in ki so hkrati iz njega iztisnile najboljše. Nobenih absurdnih puhlic več, samo še surova, iskrena samoizpoved. »These days I barely get by / I don't even try,« nam pove že na samem začetku v The Golden Age. »Like a stray dog gone defective / like a paper tiger in the sun / we're just holding on to nothing / to see how long nothing lasts,« poje v drugi, Paper Tiger. Ne pomnim, kdaj je nazadnje kdo tako nazorno ubesedil trpljenje ob izgubi. Glasba sama je razumljivo primerno melanholična. Uvodna počasna kitara v The Golden Age nakazuje razpoloženje albuma, iz katerega veje naveličanost nad borbo s samim seboj in z lastnimi čustvi, njegova utrujenost in čustvena izčrpanost rojevata resigniranost in apatijo. Odlični godalni aranžmaji, za katere je na albumu odgovoren Beckov oče David Campbell (in to dejstvo še prispeva k zasebni noti, ki jo je čutiti na albumu), poskrbijo, da vse skupaj ne postane razvlečena jeremijada. S posrečenimi vložki in orkestralnimi zamahi (npr. odlična Paper Tiger, Lonesome Tears in Round The Bend) dodajajo godala dramatičen učinek, kakršnega smo vajeni iz klasičnih kriminalk. Spet drugje se umikajo preprostemu kitarskemu »brenkanju«, ki spodbuja sanjavo razpoloženje in nas ves čas opominja, da je Beck v srži zapisan folk koreninam. Beckova »ljudskost« na tem mestu nakazuje konec nekega obdobja in sprijaznjenje z življenjem in usodo, ki smo ji zapisani in ki vsakega od nas preseneča z dobrim in slabim. Tokrat je pri Becku prevladalo slabo, toda sodeč po Sea Change in njegovem čedalje bolj čutnem baritonu, zna tudi to izkoristiti v svoj prid. Iz takšnega testa so pač narejeni pravi umetniki.

Marta Pirnar