BILLY BANG

Vietnam The Aftermath

JustInTime, 2001

Vietnam The Aftermath je lani posneta plošča, ki je Billyja Banga s tematiko mučila že dokaj let, dobrih trideset namreč. Toliko jih je namreč minilo, kar je bil takrat še William Walker, kasneje postane Billy Bang, vpoklican v ameriško vojsko; z njo je odšel v Vietnam. Vest, ki si jo je umazal z vietnamskimi pokoli, ga je preganjala do nastanka tega albuma: z njim si je namreč njegova psiha prislužila odpustek.

Vietnam The Aftermath je izrazito vzhodnoazijsko naravnan projekt, poln melodičnih postopov, ki smo jih v bolj avtentični obliki le redko deležni. A naj bo jasno že kar takoj: Vietnam The Aftermath ni glasba Azijcev, je azijska glasba, kot jo igrajo Američani. Američani, ki so ji naklonjeni in verjetno brez prisile nikoli ne bi odšli v Vietnam. Zatorej je azijska melodika, tako nežna in subtilna, tukaj zaigrana z dobršno mero drnca, ki ga premorejo blues, gospeli in spirituali. Ob pedigreju vsakega od udeleženih pa je samoumevno, da ne manjka drive bopa in neo bopa ter celo postfreejevskega jazza. Če je bilo slednjega na prejšnjih Bangovih ploščah več, je tokrat Bang precej konvencionalen. Seveda še zmeraj nadvse energičen z lokom, nič kaj nežen, prej grob in brezkompromisen, a tolkalskega pristopa, ki ga je imel v začetku kariere, ni. Zdi se, da Bang zdaj pač več stavi na artikulirano energijo potegov z lokom, ne več na zgolj zvočne izbruhe neobvladljivih disonanc. Pa da ne bosta mislila, da je to polikan zahodnjaški jazz milih azijskih linij: ne, saksofonist Frank Lowe in trobentač Ted Daniel dodata precej energičnih bopovskih in postfreejevskih solov, ki dajo glasbi jazzovsko ostrino, Sonny Fortune pa s flavto ne more brez imitacije nadvse milozvočne japonske flavte – šakuhačija. V nadvse lepi luči se izkaže tudi odlični pianist John Hicks, ki nekajkrat odigra nadvse topeče se lirične sole, takoj nato pa je lahko s svojim »stridom« ob basu Curtisa Lundyja in prav nevarno močnih bobnih Michaela Carvina nadvse uspešen generator hedonističnega kričanja poslušalcev.

Album Vietnam the Aftermath je eden od boljših izdelkov, ki jih je Billy Bang v zadnjem času poslal med nas. In da je stari mojster, kot je Bang, še zmeraj zmožen presenetiti, je dobro. Sicer pa: zato pa nekateri nismo in drugi so mojstri, a ne?

Rok Jurič