DAVID BOWIE

Best Of Bowie 2DVD

EMI, 2002

V nedavnem intervjuju je David Bowie priznal, da če se že česa boji, se boji lastne minljivosti. Morda lahko tu delno najdemo odgovor na vprašanje, ki se poraja ob pojavljanju premnogih kompilacijskih plošč tipa best of v zadnjih letih, stalnem objavljanju prepakiranih »klasičnih« albumov iz sedemdesetih let, in kot kroni vsega dvojni DVD zbirki največjih uspešnic.

David Bowie ni bil prvi, ki bi videz in teatraličen nastop na odru in pred TV kamero neločljivo povezal z glasbo, je pa to vez pripeljal do popolnosti, pravzaprav je imel izostren občutek za tisto dogajanje v rocku, ki si ga je sam znal prisvojiti in ga prevesti v lasten jezik in podobo. Prav ta zbirka 47 video spotov, koncertnih posnetkov ter televizijskih nastopov ponuja retrospektiven pogled skozi razvoj njegove celostne podobe. Zgodnje obdobje, ki je za nekaj let prehitelo produkcijo »videospotov z zgodbo«, predstavljajo posnetki televizijskih nastopov. Kakorkoli je spremljevalna zasedba še okorna, pa Bowie sam že izkazuje samozadostno in samovšečno držo, podkrepljeno s kičasto opravo tedaj aktualnega glam rocka. Medtem ko se je rock tistega časa (leto 1972) izgubljal v mačističnih pretenzijah, si je Bowie nadel androgin videz. In ko ga je do konca razvil, se je preoblekel v elegantnega gizdalina, najbolje predstavljenega v spotu za pesem Look Back In Anger, dovolj razpoznavni predelani uglasbitvi in upodobitvi Wildovega Doriana Graya. Ali pa se je zlahka prelevil v estetsko čisto podobo, ko so jo zahtevale prav take pesmi, na primer Wild Is The Wind in Heroes.

Naslednji vidni premik se zgodi s pojavitvijo MTV na prelomu iz sedemdesetih let v osemdeseta leta. Bowie to polno izkoristi z vsemi tehničnimi novotarijami v spotih za pesmi s plošč Scary Monsters in Let's Dance, verjetno še zadnjima zares vplivnima albumoma. Nikakor pa ne pozabi nase! V prav vseh posnetkih je v glavni vlogi, v nekaterih še v stranskih, nikdar pa morebitni »zgodbi« ne pusti, da bi se postavila v prvi plan.

Morda se je poslej preveč zanašal na videz in pridobljen status, morda je v prejšnjih neverjetno plodnih desetih letih preprosto izgorel, vsak, ki ga je vsaj bežno spremljal od samega začetka, se bo strinjal, da mu je zmanjkalo navdiha. Reševale so ga sem ter tja še dobre pesmi, (spet) izdelani videospoti, ekstravagantni nastopi – a albumi v celoti so bili le še bleda senca nekdanjega sijaja. Še več, če je v sedemdesetih letih napovedoval glasbene smernice za daleč naprej, se je naslednjih dvajset let nebogljeno trudil, da bi jim vsaj sledil, a večinoma je le tonil v povprečju sredinske pop produkcije. Še najprepričljivejši je takrat, ko je preprosto on, »značilni« David Bowie, če kaj takega v tisoč podobah sploh obstaja.

Kakorkoli, Best Of Bowie v štirih urah pelje ne le skozi njegovo glasbeno kariero, temveč posredno v veliki meri ponuja vpogled v zgodovino popularne glasbe zadnjih tridesetih let. Lahko ga obožujemo, lahko ga sovražimo, a nemogoče ga je spregledati.

Janez Golič