Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Rok Jurič

DON BYRON

A Fine Line

Blue Notes, 2001

Nedavno mi je prišla pod roke plošča A Fine Line, dokaj neznačilna Byronova stvaritev. V maniri glasbenega zajemanja malo spominja na najelegantnejšega jazzovskega prekucnika Urija Caina, vendar ni omejena na enega klasičnega skladatelja, kot počne Caine, temveč se posveti glasbeni obliki, ariji, in poišče ter prekucne znane arije iz raznolikih časov in svetov: od Puccinija, Schumanna in Chopina, pa Bernsteina in Maccinija do Ornetta Colemana, Briana Hollanda in Stevieja Wonderja ter celo Roya Orbisona. Raznoliki časi, še bolj različni svetovi, a osnovna značilnost vseh arij in pesmi je nadvse enostavna in enotna: lepo gredo v uho, so spevne, žvižgajoče, ponovljive. In take so tudi arije ter pesmi s plošče A Fine Line, pa naj bo razvpita Puccinijeva Nessun Dorma, Schumannova Zwielicht, Chopinova Larghetto ali pa Orbisonova It's Over, Colemanova Check Up in Wonderjeva Creepin'. Vse so pojoče, nepretenciozne, enostavne glasbeno in ritmično, zgradba pa le ni zmeraj A-B-A, kot jo je zasnoval Scarlatti pred mnogimi leti.

Da pa godba, ki pade tako hitro v uho, le ne postane preveč enostavna, lascivna in celo plehka, so potrebni dobri glasbeniki, ki se raztezajo od Urija Caina na klavirju, Jeroma Harrisa na kitarah in basu ter Paola Bragija na tolkalih do vznemirljivih vokalistov Patricie O'Callaghan, Cassandre Wilson in odličnega Marka Ledforda.

Don Byron s ploščo arij in pesmi A Fine Line ponovno prinaša tisto mično kvaliteto, ki so jo imele njegove zgodnje plošče in je zatem kar malo splahnela. A če je takrat navduševal z novim klarinetističnim pristopom, tako drugačnim od evropskega Sclavisa, Trovesija in Portala, je tokrat v ospredju njegov aranžerski duh, tehnika pa je spet le orodje. Vernost originalom je zgledna, a je predrugačenje kljub vsemu jasno slišno. Da je Byronovsko, ne morem reči, se bo moral v tem pač še malo kaliti, preden bo oblikoval jasen prekucniški slog, kot ga ima na primer Cain. A je A Fine Line morda le znanilec sprejemljivejšega Byronovega obdobja, ki obljublja, da bomo o njem spet kmalu brali.

Rok Jurič