URI CAINE

Bedrock 3

Winter and Winter/Intek, 2002

Uri Caine izdaja plošče kot po tekočem traku. Sočasno s to sta pri isti založbi izšli še dve: Rio in Solitaire. Čeprav ju nisem slišal, se zdi Bedrock 3 na prvi pogled prav nenavadna in po svoje tudi vprašljiva. Gre namreč za električno ploščo klaviaturista, ki se je doslej uveljavil predvsem kot izvrsten aranžer klasične glasbe za jazzovske zasedbe, po možnosti velike. Njegov Mahler je preprosto enkraten, ker povzema skladateljeve najznačilnejše elemente in jih z novimi glasbili in v drugačnem kontekstu prepričljivo poveže.

Bedrock 3 pa je vaja iz ritmov in idej, ki so nekoč zaposlovale Milesa Davisa (In a Silent Way) in zlasti Herbija Hancocka (Headhunters). Najbolj presenetljivo je, da se je Caine odločil za uporabo klasičnega električnega klavirja Fender Rhodes brez digitalne elektronike in da gre kljub sodelujočemu didžeju in dvema pevcema pravzaprav za ploščo klasičnega električnega tria. Čeprav me jazz rock nikoli ni posebej navduševal, to velja tudi za omenjeni mojstrovini tega žanra, ni težko opaziti, da so Caine, basovski kitarist Tim Lefebvre in bobnar Zach Danzinger ustvarili izjemno kompleksno ploščo, na kateri iz vsem dobro znanih ritmičnih in melodičnih fraz ustvarjajo glasbo, ki je kljub sorazmerno starim sestavnim delom nadvse sveža, prepričljiva in poslušljiva. Na površini za to svežino v nekaj skladbah poskrbijo intervencije didžeja, obeh vokalistov in Danzigerjevih »dodatnih zvokov«, toda pazljivo poslušanje kaj kmalu odkrije, da je daleč najpomembnejša odlika plošče izvrstno igranje osnovnega tria. Ne le Caina, ki je prepričljiv na akustičnem in na električnem klavirju, ampak v enaki meri tudi basista Lefebvra in bobnarja Danzigerja. Zlasti slednji se zdi pravi naslednik največjih mojstrov funky bobnanja, kot je bil Billy Cobham, in v nekaterih skladbah zares navduši s fantastičnim spletanjem poliritmične osnove glasbe (recimo v skladbi Flagrant Fragrant).

Pravzaprav je Bedrock 3 gotovo ena velikih mojstrovin žanra, saj zgovorno dokazuje, da je tudi v njem (še vedno) mogoče ustvariti zelo zanimive in zvočno izzivalne stvari. Če seveda veš, kaj bi rad, imaš odlično zasedbo in če v glasbi pustiš dovolj prostora za improvizacijo, da lahko glasbeniki dokažejo mojstrstvo. Caina, Lefebvra in Danzigerja bi bilo prav zato zelo lepo slišati tudi na koncertu.

Jure Potokar