UGLY CASANOVA

Sharpen Your Teeth

Sub Pop, 2002

Nastanek tega izredno samosvojega, eksperimentalno navdihnjenega in vsestransko netipičnega albuma naj bi spodbudil neki fanatični in duševno moteni oboževalec indie rock benda Modest Mouse. Bend naj bi spremljal toliko časa, dokler se mu ni na nekem koncertu posrečilo priti do članov in jih tako navdušiti za svoja besedila in glasbene zamisli, da se je šef benda odločil te zamisli konkretizirati v stranskem projektu, poimenovanem po vzdevku tega vztrajnega fana – Ugly Casanova.

Tako pravi torej uradna zgodba o projektu Ugly Casanova, ki pa, kot se izkaže ob nadaljnjem raziskovanju, vendarle ni nič drugega kot solistični projekt vodje zasedbe Modest Mouse – Isaaca Brocka.

Res je, da osnovni glasbeni in lirični izraz precej spominja na početje benda Modest Mouse, vendar je Isaak Brock uspel v izrazu odpreti dotlej le slutene širjave, ko je izpeljavo projekta popolnoma prevzel pod svoj nadzor ter si vzel dovolj časa in svobode v domačem studiu. Pri tem mu je izdatno pomagala tudi izbrana vrsta somišljenikov. Na albumu namreč slišimo Palla Jenkinsa iz Black Heart Procession, Tima Rutilija in Briana Decka iz zasedb Red Red Meat in Califone, ter pevca in kitarista Johna Ortha – smetano eksperimentalno navdihnjene lo-fi indie rock melanholije torej.

V osnovi so komadi na albumu Sharpen your teeth strukturno precej preproste, a učinkovite, z abstraktnimi besedili zaznamovane pesmi, polne tople melanholije in melodike, ki leze pod kožo. To vse je v manjši meri prisotno tudi v opusu Brockovega matičnega benda, bistven korak stran od zvena Modest Mouse pa Ugly Casanova naredi z aranžmaji in s produkcijo. Električne kitare se umaknejo, v ospredje spustijo akustična strunska glasbila, vlogo tolkal pa vodijo najrazličnejši vsakdanji predmeti z obskurnim zvenom ter elektronsko producirani udarci. Na osnovni skelet komada so s prefinjenim občutkom in brez pretiravanja nanizani aranžmaji strunskih glasbil in tolkal, pestra paleta zvokov pa kljub mnogovrstnosti ne povzroči prenasičenosti. Še bolj sveže in drzne so producentske poteze: nasnete plasti glasu, kitar in mnogoterih zvokov so s pomočjo efektov in prostorskih ter panoramskih rešitev stalno v spreminjanju in razvijanju, ne da bi s tem krnile konsistentnost komadov. Ugly Casanova, torej Isaac Brock, je z izkušenimi pomagači ustvaril inovativno ploščo, na njej pa je eksperimentalno odtrganost zgodnjih Beckovih mojstrovin uspel združiti z melanholično čarobnostjo, s kakršno nas navdušujejo tudi Black Heart Procession in Red Red Meat.

Matjaž Manček