JOHNNY CASH

American IV: The Man Comes Around

American/Multimedia, 2002

»Tema albuma je duh,« pravi Johnny Cash, »človeški duh, ki se bori za preživetje. Najbrž odseva nekaj zrelosti, ki sem jo izkusil ob bolečinah zaradi bolezni, ki me je pripeljala v bližino smrti.«

Ameriške ocene Cashevega četrtega sodelovanja s producentom Rickom Rubinom so zadržane. Legendarnemu glasbeniku očitajo izkoriščanje že izrabljene ideje, slab izbor skladb in včasih omahljivo izvedbo. Tudi če kateri izmed teh očitkov v neki meri drži, vendarle mislim, da za Cashevo ploščo še zdaleč ni odločilen. Veliko bolj bistveno je, da ima plošča zlahka prepoznavno rdečo nit, kot jo je opredelil avtor. Da zna ta s pešajočim glasom ter z asketsko spremljavo še vedno prepričati in navdušiti, za kar gre zasluga izjemnemu čustvenemu razponu, pa tudi gorečnosti in strastnosti njegovega danes sploh ne več tako mogočnega glasu. Še lepše je, da je na samem začetku plošče odlična avtorska pesem The Man Comes Around, ki z razkošno biblijsko metaforiko pooseblja bistvo tistega, kar je najti v Cashevih najboljših pesmih: pokončnost, strastno hrepenenje po svobodi in neomajno privrženost veri, ki mu nudi nujno potrebno duhovno oporo.

Tudi očitek o izkoriščanju izrabljene ideje se mi zdi popolnoma neupravičen. Cash je v življenju posnel toliko pesmi in plošč (priznajmo, vmes so bila pogosto tudi gnila jajca), da samo v ZDA vsako leto izide več deset najrazličnejših kompilacij, letos pa je bilo zaradi njegove sedemdesetletnice in petdesetletnice založbe Sun takih izdaj še več. Pravzaprav so Casheve plošče založbe American že v zasnovi preveč take, da gotovo ne dosegajo astronomskih naklad, prej bi lahko rekli, da Cash z njimi dokazuje, kako široka glasbena obzorja ima (zaradi snemanj zelo sodobnih pesmi, ki pa se odlično prilegajo glasu, osebnemu prepričanju in ugledu) in da je občutljiv, globoko čuteč človek, skratka umetnik. Tudi gostje in spremljevalni glasbeniki (Nick Cave, Fiona Apple, Don Henley, Benmont Tench) so na plošči iz enakega razloga.

To nečimrnost mu seveda lahko spregledamo, ker preprosto popolnoma drži. Tudi na plošči The Man Comes Around, na kateri je nekaj pretresljivih pesmi, ki dokazujejo, da je še vedno odličen interpret, čeprav je bil včasih ob prihodu v studio prepričan, da sploh ne bo mogel odpreti ust. Te pesmi tudi dokazujejo, da se obrt ustvarjanja pretresljivih osebnoizpovednih pesmi ni povsem izpridila. Reznorjeva Hurt in Gorova Personal Jesus sta že taki, Cash pa je enako prepričljiv tudi v nekaterih zelo znanih starejših pesmih, kot sta Bridge Over Troubled Water ali ena najlepših ljubezenskih pesmi vseh časov, First Time Ever I Saw Your Face, nedvomno posvečena njegovi ženi June Carter.

Posebej simpatična je sklepna pesem We'll Meet Again, ki jo izvaja The Whole Cash Gang in ki zgovorno izpričuje Johnnyjev neomajni optimizem: »Ne bomo se ustavljali in loščili mejnike. Veselimo se naslednjih.« Mi tudi.

Jure Potokar