Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

DAVID MURRY POWER QUARTET

Like A Kiss That Never Ends

Justin Time, 2002

Na Davida Murrayja smo se po daljšem času ponovno spomnili pred njegovim septembrskim koncertom v Ljubljani, ko je v nekaj dneh izuril in nato tudi vodil Big Band RTV Slovenija. Zdaj lahko seveda rečemo: pred zelo uspešnim koncertom. To pa je bila tudi priložnost, da smo prebrskali njegovo diskografsko bero zadnjih nekaj let, in izkazalo se je, da smo jo povsem po krivem zanemarjali. Res je, da je ob vseh zanimivih, svežih in novih akterjih, ki stopajo na svetovno jazzovsko in njemu sorodno prizorišče, včasih težko slediti dejavnostim ustvarjalcev, ki so že desetletja prisotni na njem in tudi na teh straneh. Kakor je tudi res, da je v tovrstni glasbeni ponudbi tisti nekoliko bolj tradicionalen, a še vedno polnokrven jazz včasih le preveč odrinjen na rob. Z njim pa je treba ohranjati stik že zaradi nujnega prepoznavanja in razumevanja historičnih referenc, ki tako ali drugače zadevajo vso aktualno jazzovsko in postjazzovsko produkcijo. Prav zato ob kopici zanimivih in predvsem po pristopih zelo raznorodnih albumov, ki jih je David Murray objavil v zadnjih nekaj letih, tokrat opozarjam na prav tistega, ki je morda najbolj jazzovski, zato morda najmanj tipičen za njegov obsežen glasbeni opus. Ne zato, ker bi se v tem opusu kdaj pretrgal avtorjev tesen stik z zgodovinskim jazzovskim izročilom – prav avtorsko opredeljevanje do zapuščine jazzovskih velikanov je zanj značilno –, ampak zato, ker se je Murray do sedaj le redko povsem predal zgolj »jazziranju«. Za njegovimi dosedanjimi deli smo namreč vedno razbirali bolj ali manj izrazit koncept, zgodbo, vnaprej predvideno strukturo, zamisel ali branje po navodilih. Naj omenim samo njegove najbolj sveže podvige: albume s senegalskimi in guadeloupskimi glasbeniki, albume z World Saxophone Quatrtetom, posvečene tako različnim temam, kot so afriška tolkala ali rekviem za pokojnega člana omenjenega kvarteta Juliusa Hemphilla, albuma, posvečena zapuščini Milesa Davisa in Johna Coltrana, album, ki je hommage obdobju gospela ter RandB, posnel pa ga je s skoraj že pozabljeno pevko Fontello Bass. Da sploh ne omenjam njegove zasvojenosti s Kubo in tamkajšnjimi godbami, ki je med drugim dokumentirana prav na njegovem zadnjem albumu Now Is Another Time. Tokrat pa ponuja nekaj povsem drugega, nekaj na prvi posluh morda manj intrigantnega, a zato vrednega vse pozornosti: tipičen jazzovski kvartet in polnokrven jazz - vendar ne preigravanja jazzovskih standardov. Med sedmimi skladbami na albumu je samo ena priredba, in to Monkove skladbe Let's Cool One, ki učinkovito sklene album. Ob njej je kontrabasist Ray Drummond prispeval edino, ki ni Murrayjevo avtorsko delo. K sodelovanju je tokrat povabil glasbenike, ki so lahko z bogatimi jazzovskimi izkušnjami temeljito podprli njegovo namero. Za klavirjem je bil John Hicks, kontrabas je igral že omenjeni Drummond, bobnal pa je Andrew Cyrille. Osrednja skladba albuma je zagotovo naslovna Like a Kiss That Never Ends, naslovljena tudi po kubansko Como un beso que nunca se acaba; to seveda še dodatno opredeljuje njen glasbeni značaj. Skladba je najdaljša na albumu in avtor ter izvajalec si v njej zares da duška z močno, občuteno, jasno, čustev polno saksofonsko igro, a hkrati pusti obilo prostora tudi drugim sodelujočim. Tako je treba opozoriti na izjemen klavirski prispevek Johna Hicksa. Sploh je ta skladba eno najtrdnejših jazzovskih stališč, kar sem jih v zadnjem času slišal. Skladbe Suki Suki Now, Ruben's Theme Song ter bluesovska Mo'Bass ji sledijo, nato pa še trije obilni kosi pravega jazziranja z avtorskim pečatom Davida Murrayja.

Zoran Pistotnik