FAKE ORCHESTRA

Fake Life

Goga, 2002

Ničesar ponarejenega ali sleparskega ni na zasedbi Fake Orchestra. Nasprotno, ta šestčlanski kolektiv, ki ga je leta 1997 ustanovil odlični kitarist in vsestranski glasbenik Igor Leonardi, je trenutno ena najbolj svežih, drznih in zanimivih domačih jazzovskih zasedb. Pa čeprav je ta oznaka zanjo pravzaprav preozka.

Tako vsaj priča plošča Fake Life, na kateri so zvočno brezhibni posnetki nastopa Fake Orchestre (delo Alexa Vičiča) na lanskem Jazz festivalu Cerkno. In to kakšnega nastopa! Repertoar Fake Orchestre je namreč obsegal večinoma priredbe skladb Dona Cherryja in Ornetta Colemana, torej kombinacije, ki jo dobro poznamo vsaj od konca petdesetih let, ko se je z uvajanjem »free jazza« za vselej zapisala v jazzovsko zgodovino. Kasneje sta se ustvarjalni poti sijajnih glasbenikov sicer ločili, toda njuna glasba je ostala zanimiva in vznemirljiva vse do danes, čeprav je žal Cherry že nekaj let mrtev.

Pravzaprav se sploh ne spominjam, da bi kdaj naletel na ploščo priredb Cherryjevih in Colemanovih skladb. Zlasti slednji je tako težak in samosvoj, da ga glasbeniki nasploh redko izvajajo, pa še to so navadno (nekdanji) spremljevalci, ki jim je dovolj domač njegov revolucionarni koncept »harmolodike«. Da pa kaj takega počne slovenska zasedba, je še toliko bolj presenetljivo in navdušujoče.

Seveda ni naključje, da Fake Orchestra izvaja tako glasbo. Leonardi je med večletnim bivanjem in delovanjem v ZDA spoznal Dona Cherryja, se z njim spoprijateljil in skupaj sta celo nastopala. Kdor Igorja pozna, se mu to zaradi Cherryjeve vsestranskosti in duhovne širine najbrž zdi skoraj samoumevno. Če je Cherry konec petdesetih in na začetku šestdesetih let ustvarjal jazzovsko zgodovino, potem je v sedemdesetih letih kot eden prvih izvajal to, kar danes imenujemo »svetovna glasba«, in ustvaril nekaj še danes svežih mojstrovin, denimo Relativity Suite (JCOA) in Brown Rice (EMI). Sam je svojo glasbo raje imenoval organska.

Še bolj radikalen in brezkompromisen je Ornette Coleman s harmolodično teorijo, »ki združuje harmonijo z melodijo v neodvisnem ritmičnem toku«. Njeno praktično izvajanje daje včasih presenetljivo sveže in zanimive rezultate, toda zdi se, da kljub fantastičnim možnostim, ki jih ponuja, ostaja ujeto v prej omenjeni Colemanov krog.

Prav zato je plošča Fake Life tako pomembna in zanimiva. Gre namreč za izjemno prepričljivo harmolodično muziciranje, ki navdušuje s polnim zvokom, s fantastično ritem sekcijo in z navdahnjenim soliranjem vseh glasbenikov. Toda Fake Life nudi še več. Za glasbo Cherryja in Colemana (prvi je zastopan s štirimi, drugi pa z dvema skladbama) v izvedbi Fake Orchestre se zdi, da ima povsem očitne skupne korenine, in to velja tudi za še eno presenečenje s plošče, za Romunske plese Bele Bartoka. To samo pomeni, da je glasbo izbral, aranžiral in odrsko domislil človek podobno širokih obzorij in temeljitega poznavanja vsega, kar glasbo ne le osmišljuje, ampak ji daje tudi nujni pridih dionizičnosti.

Glasba Fake Orchestre, ki jo poleg Leonardija sestavljajo violinistka Jelena Ždrale, saksofonist Primož Fleischman, basovski kitarist Nino De Gleria, tolkalec Blaž Celarec in bobnar Aleš Rendla, namreč premore vse to: je ritmično in melodično razgibana in čutna, na trenutke jo skoraj razganja od veselja nad življenjem, po drugi strani pa je lahko tudi kontemplativna in meditativna. A najpomembnejše je, da jo izvaja skupina virtuoznih instrumentalistov, ki se ne menijo za pravila in predalčke ter se prepuščajo radostim skupnega igranja glasbe, ki ni ne ponarejena ne sleparska, ampak naravna in organska. Zdaj pa že pojdite kupit ploščo, če jo boste le kje dobili.

Jure Potokar