HAKIM

Talakik

Mondo Melodia/Multimedia, 2002

Hakim z medenim nasmehom, oklican za egipčanskega Rickyja Martina, se je rodil leta 1962 v malem egipčanskem mestu in odraščal ob zvokih egipčanske popularne (ar. šaabi) muzike. Že pri štirinajstih je s skupino nastopal po okoliških zabavah; na očetovo željo je šel v veliko mesto študirat komunikacije, vendar je ves čas ohranjal tudi stik z muziko po kavarnah in takoj po končanem študiju ustanovil novo skupino, ki je igrala džil šaabi (mladinsko popularno muziko). Ko je v Kairu srečal producenta Hamida El Šaerija in podpisal pogodbo z založbo Sonar ter nato leta 1991 izdal domači prvenec, je bil uspeh zagotovljen. Čeprav je že leta 1994 nastopal v Franciji in leta 1998 sodeloval s skupino Transglobal Underground, je na mednarodno prizorišče stopil šele leta 2000, ko ga je odkrila Amerika, in od tedaj vztrajno osvaja svet, pripravljen na vse.

Talakik je Hakimova tretja plošča po mednarodnem štetju, drugi dve sta lanska The Lion Roars (Live in America) in predlanska Yaho; posneta je malo tu, malo tam, z različnimi producenti, avtorji besedil in muzike ter muzikanti; Hakim predvsem poje z značilnim, kričavim in predirnim, a simpatičnim glasom, manj sam zlaga in piše. Pesmi bi lahko združili v tri skupine: tiste, ki jih je produkcijsko zakrivil ameriški glasbenik in producent Narada Michael Walden, tiste, ki so jih producirali Transglobal Underground, in tiste, ki jih je produciral Hamid El Šaeri in so posnete doma v Kairu s tamkajšnjimi glasbeniki – te so najmočnejše in ušesu, bokom ter rokam najprijaznejše. Najmanj okusne pesmi so tiste, ki jih je zakrivil Walden, sploh Feeling good, v kateri tudi poje, ter Ya albi. Slednja, posneta s portoriško pevko Olgo Tanon in latinskim hiphoperjem Kemom, je resda uspešnica po fastfood trendih: vrzimo skupaj malo orientalske muzike, malo latina in malo rapa, vse pa podložimo z dolgočasnim štancanjem ... Ne, hvala! Pa nimam nič proti krosoverjem in fuzijam, nikakor, če pokažejo vsaj malo občutka za glasbo, vsaj željo po analitični sintezi godb, četudi intuitivni, ne razumski. A muka traja le slabih deset minut; za dvajset minut je povprečnega kairskega beata, za dobrih dvajset pa celo izvrstnega, takega, ki z organsko ritmiko kar zleze pod kožo - in prav ta, tudi produkcijsko soliden, je nastal doma, v Kairu.

TC Lejla Bin Nur