KEITH JARRETT, GARY PEACOCK and JACK DEJOHNETTE

Always Let Me Go

ECM/Intek 2002

V kratkem spremnem besedilu k novi plošči Keith Jarrett razvija simpatično in učinkovito metaforo o improvizirani glasbi. Človeka postavlja pred gore, odete v meglico. V nekem trenutku se skozi oblake prebijejo sončni žarki in mu zaslepijo oči. Drevesa so nenadoma podobna lesketajočemu se nakitu ... Na koncu ugotavlja, da to ni bil običajni trenutek. Tako kot ni bil niti nobeden od prejšnjih, ki segajo tako daleč nazaj, kot se spominja. Ali sploh obstaja kaj takega kot običajni trenutek? Morebiti samo takrat, ko ne gledaš, je odgovor.

Pogled na gore in dolino pod sabo, pa sončni vzhod in oblaki. Lahko bi rekli, da gre za prizor, ki se skoraj ne spreminja, ki je večen. Pa vendar je vsak trenutek drugačen. Vsak premik oblakov ga spremeni, kot ga spremeni tudi sonce, ki gre svojo večno pot. Nobenega običajnega trenutka ni, vsak je po svoje izjemen, vsak se nam lahko tako silovito zapiše v spomin, kot zmore to zapisati samo klesar v kamen.

Tudi s »svobodno« ali improvizirano glasbo je tako. Sestavljajo jo elementi, ki so nespremenljivi, večni. Pa vendar je vsak trenutek drugačna. Spremeni jo vsak premik prstov na klaviaturi, vsak prijem na vratu kontrabasa in vsak udarec palice ali metlice po opni. Nobenega običajnega trenutka ni, nobenega ponavljanja že izrečenega, vsak trenutek je po svoje izjemen, vsak se nam lahko silovito zapiše v spomin.

Jarrett se rad vrača na Japonsko, kjer ga izjemno cenijo, zato ni čudno, da je tam posnel že vsaj tri koncertne plošče. Tokrat je v Tokiu snemal dva koncerta, na katerih je s triom improviziral. Ne tako »svobodno« kot na lani izdani londonski plošči Inside Out (ECM), a zato toliko bolj lirično. Na vsaki plošči so štiri sorazmerno dolge skladbe, za katere se zdi, da so nastajale zelo spontano. Pravzaprav ob tej spontanosti najbolj preseneča to, da so vse ne le lirične, ampak tudi izrazito melodične. Jarrett (in včasih tudi Peacock) se naravnost trudi najti melodično frazo, ki bi najbolj ustrezala trenutku, in jo nato razvijati na znani, zelo cenjeni način. To mu vseskozi dobro uspeva in glasba, ki jo tke trio, je na trenutke zares podobna bleščečemu se nakitu, ki se izvija iz še vedno presojne sivine, na trenutke pa je topla kot sonce, ki z žarki greje telo.

Najbrž je povsem odveč ponavljati že velikokrat poudarjene odlike tega tria in njegove glasbe. Prav tako nima smisla opozarjati na fantastično zbranost in disciplino občinstva, ki natančno ve, kdaj je pravi trenutek, da nagradi izvajalce, ne da bi zmotilo spontano snovanje glasbe. Najbrž se niti nima smisla spraševati, ali v tej glasbi obstaja običajen trenutek. Če parafraziram Jarretta, potem tak trenutek nastopi samo takrat, kadar glasbe ne poslušamo.

Jure Potokar