SALIF KEITA

Moffou

Universal Music/Multimedia, 2002

Po letih prisotnosti na mednarodnem prizorišču in po odmevnosti spada Salif Keita v sam najožji krog uspešnežev med izvajalci afriškega etno popa, prav tako je po značilnostih glasbenega opusa tipičen predstavnik tega kroga. Tudi sam se namreč ni vedno uspel izogniti pastem in stranpotem nezahtevnim množicam všečne produkcije, ki jo vsiljuje planetarna industrija zabave. A če danes pogledam nazaj na njegovo diskografijo ter tistih nekaj neposrednih, koncertnih srečanj z njim, ki sem jih bil deležen, ugotavljam, da je uspešneje lovil ravnotežje med obema sestavinama – med razvijanjem lastne, v malijski tradiciji ukoreninjene avtorske poetike in med prijemi planetarne pop glasbe – kot marsikdo izmed njegovih uspešnih afriških sodobnikov in sopotnikov. Zagotovo pa se je tehtnica nagnila v prid deležu prepoznavnega avtorstva z letošnjim albumom Moffou. Celo več: tokrat ne gre zgolj za vzpostavljanje nekakšnega statističnega razmerja, v zanki katerega se afriški avtorji pogosto odločajo, da po albumu, ki je podrejen evroameriški pop produkciji in namenjenem njenemu trgu, posnamejo naslednjega v »tradicionalnem« slogu in po možnosti akustično. Na albumu Moffou vsekakor prevladuje všečen afropop. A izhodišča za nastanek so daleč od polic evroameriških trgovin s ploščami ter so prepričljivo nadgrajena. To so najprej malijske glasbene tradicije, ki so prisotne v glasbenih obrazcih, ki jih je Keita uporabil pri oblikovanju skladb, v ritmih, s katerimi je podložil izvedbo, v načinu (lastnega) petja, ki ga dosledno postavlja v ospredje, s prevlado tradicionalnih, zato seveda tudi akustičnih glasbil, ki jih seveda igrajo predvsem glasbeniki iz njegove okolice. Potem je tu nadgradnja v sodoben in prepričljiv afriški etnopop. Ta stopa pred naša ušesa predvsem v prispevkih, ki so jih v posameznih skladbah zagotovili gostujoči afriški in evropski glasbeniki, z lucidno izbiro posameznih, za malijsko tradicijo netipičnih instrumentov (npr. harmonike), z vpeljevanjem etničnih, vendar ne malijskih sestavin v sicer tradicionalno koncipirane skladbe, ter seveda z dovolj sodobno, vendar premišljeno odmerjeno (francosko) produkcijo. Na Moffou je Keita dodelal in nadgradil tisto, kar smo pred dobrim letom poslušali na njegovem zadnjem, v javnosti žal precej prezrtem, a zato zaradi specifičnih okoliščin najbolje od vseh dosedanjih dokumentiranem in kar najširši javnosti v teh krajih predstavljenem koncertu v Sloveniji: na TVS. Če je takrat predstavil samo »malijsko matriko«, jo je pozneje v studiih in ob pomoči priznanih gostov nadgradil v prepričljiv, sodobno zveneč, a tudi za tradicionaliste še vedno prepoznaven etnopop. V te vode nas odpelje že uvodna pesem albuma Yamore, ki jo poje skupaj s Cesario Evoro ob spremljavi akustične kitare drugega pomembnega gosta, Kanteja Manfile, električni kitari tokrat stalnega sodelavca Djellyja Mousse Kouyateja in kopice drugih zanimivih afriških in evropskih glasbenikov in pevk; med njimi velja omeniti vsaj še iz mednarodnih jazzovskih voda poznanega tolkalca Mina Cineluja. To je zagotovo ena najboljših pesmi afriškega etnopopa v letošnjem letu, ki prek naslednje, v kateri se Keita sam spremlja z akustično kitaro, odlično uvede tekoč in dramaturško domišljen potek celotnega albuma. Omenjena in pa še dve podobni solistično izvedeni pesmi sta tudi izjemno učinkovito vezivo dogajanju na njem, hkrati pa so vse tri morda najbolj intimni dokumenti o Keitovem glasbenem početju, kar jih je bilo do sedaj objavljenih. Album vsebuje deset Salifovih originalov, ki tvorijo kompaktno in zares prepričljivo celoto. Zato in zaradi drugih prej opisanih kvalitet, ki jim gre dodati še vsaj izjemno lepo likovno opremo albuma ter opazen prispevek Kanteja Manfile – ne samo kot kitarista v posameznih skladbah, ampak predvsem kot aranžerja vseh skupinskih skladb na njem -, bomo ob koncu letošnjega leta ta album zagotovo šteli med najboljše, kar jih je izšlo.

Zoran Pistotnik