WENDO KOLOSOY

Amba

Marabi/Melodie, 2002

Val obujanja legend afriške popularne godbe v ponovno aktivno javno in ustvarjalno življenje, ki je v zadnjih nekaj letih zalil svetovno glasbeno prizorišče, v tem letu samo še stopnjuje intenzivnost in rušilno moč. Novi posnetki, koncerti in izdaje novih albumov skupin, kot sta nazadnje prebujeni Orchestra Baobab in pa Bembeya Jazz, pred sabo podirajo vse predhodne pomisleke, predsodke, strahove in ugovore, povezane s smiselnostjo takšnega početja. Ob toliko in toliko še nikoli zares slišanih, a odličnih mlajših afriških ustvarjalcih, ki bi jim bilo vredno pomagati pri mednarodni uveljavitvi, iz ustvarjalne upokojitve obujati veterane, da bodo skupaj z založbo jezdili na valovih stare, pri glasbenem občinstvu celo že tudi pozabljene slave? Če so bili takšni pomisleki in ugovori na mestu, preden se je bilo mogoče soočiti z rezultati, pa jih je kvaliteta nastopov in diskografskih izdelkov obujenih veteranov povsem utišala. Ali gre samo za srečne okoliščine ali za kaj več, je težko oceniti; dejstvo pa je, da nam do zdaj ni prišel v roke niti en zgolj povprečen tovrsten album. Nasprotno, že sedaj je mogoče reči, da se bo ob zadnjih albumih omenjenih protagonistov tega vala obujenega arhaičnega afropopa med najboljše tovrstne letos izdane izdelke uvrstil tudi album Amba veterana kongoleške rumbe Wenda Kolosoya.

Pri 77-letih je Wendo, rojen kot Antoine Kolosoy, zares eden redkih še živečih prvoborcev na kongoleškem glasbenem prizorišču. Upravičeno velja za očeta kongovske popularne godbe ter za iznajditelja tamkajšnje rumbe. Že leta 1948 je njegova pesmica Marie Louise postala ogromen hit. Od takrat pa vse do poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil Wendo nesporna superzvezda. Njegova praktična odsotnost iz tamkajšnjega glasbenega življenja pa nekako sovpada s tremi desetletji Mobutujeve vladavine. Leta 1997 je bilo te konec in kmalu nato se je tudi Wendo pričel pojavljati v javnosti. Vse drugo je bilo samo logično sosledje dogodkov. Med pomembnejšimi je bil nastop na festivalu MASA v Abdijanu (1998), naslednjega leta pa je izšel Wendov prvi zares mednarodni album Marie Louise, na katerem so bile v glavnem na novo posnete stare skladbe. Potem ga je v Kinshasi obiskal še lastnik in producent francoske založbe Marabi in dogovorila sta se za snemanje albuma za to založbo. Wendo je ponovno zbral svoj originalni orkester Victoria Bakolo Miziki, v katerem je moral seveda iz bioloških razlogov ob bok veteranom postaviti tudi nekaj obetavnih mladcev. Februarja letos so v nekem studiu v Kinshasi nastali posnetki, ki so jih potem pri založbi Marabi oblikovali v album, ki je sredi letošnjega leta izšel z naslovom Amba. In vsi udeleženci so opravili zares izborno delo. Wendovemu glasu se leta ne poznajo; je močan in prodoren in ravno prav patiniran za prepevanje arhaično ustrojenih rumb, katerih avtor je v glavnem tudi sam. Desetčlanski orkester funkcionira kot dobro podmazan stroj in izkazuje vse tiste, danes že nekoliko pozabljene in z novotarijami ter elektriko preplavljene kvalitete kolektivne igre zgodnjih kongoleških orkestrov. Produkcija posnetkov je z največjo mero občutljivosti prilagojena značaju gradiva ter izraža polno poznavanje njegovega izvora in historičnih nastavkov. Večino skladb je Wendo odpel z orkestrom, so pa med njimi tudi takšne z drugačnim pristopom. Zagotovo najbolj izstopa Essengo ya ngai Wendo na Moundanda, duet z drugim vse preveč spregledanim veteranom kongoleške godbe Antoinom Moundando, največjim živečim mojstrom kongovske variante palčnega klavirja »likembe«. Album vsebuje več kot uro sočne godbe - in prepričan sem, da po poslušanju imena Wendo ne boste tako zlahka pozabili.

Zoran Pistotnik