CHARLES LLOYD

Lift Every Voice

ECM/Intek, 2002

Ker me je nastop Charlesa Lloyda na letošnjem jazzovskem festivalu malo razočaral, sem bil tudi glede njegove nove dvojne plošče skeptičen. Vendar brez vsake potrebe. Lift Every Voice je še ena v vrsti mojstrovin, ki samo dokazujejo, da sodi Lloyd med najpomembnejše jazzovske glasbenike današnjega časa. Pravzaprav je Lift Every Voice morebiti celo Lloydov ustvarjalni vrhunec. To je po svoje paradoksalno, kajti na njej Lloyd in njegovi odlični spremljevalci (kitarist John Abercrombie, pianistka Geri Allen, kontrabasista Marc Johnson in Larry Grenadier ter bobnar Billy Hart) zelo redko solirajo. Vse je namreč podrejeno glasbi in razpoloženju, ki ga ustvarja: introspekciji in duhovnemu prebujenju. Sredstva za doseganje tega pa so nenavadna: Lloyd je na dveh snemanjih januarja in februarja letos v Los Angelesu (za zvok sta skrbela slovita Joe Harley in Bernie Grundman) posnel osemnajst skladb, od tega slabo polovico lastnih, drugo pa so priredbe včasih precej nenavadnih naslovov. Na primer You Are So Beautiful Billyja Prestona ali What's Going On Marvina Gaya, pa gospelov Amazing Grace in Go Down Moses ter drugih tradicionalnih skladb, na primer Wayfaring Stranger in Deep River. Še bolj razveseljive so izvrstne Lloydove avtorske skladbe, kot je uvodna petnajstminutna mojstrovina Hymn to the Mother in enako enkratna East Virginia, West Memphis kot nekakšen bluesovski poklon rodnemu mestu. Vseskozi je očitno, da je temeljni namen kvinteta slediti naravnemu toku glasbe in melodije. To je še posebej očitno v priredbah, ki vedno ohranjajo osnovno melodično linijo, aranžma pa poskrbi samo za to, da je v vseh izpostavljeno tisto, kar je na njih najlepšega.

Zdi se, da so Lloydovo zanimanje za vzhodnjaške religije in mišljenja, pa tudi njegova iz tega izhajajoča modrost in multikulturnost temeljni elementi, na katerih ustvarja glasbo, ki se ne meni za površinsko všečnost in atraktivnost, ampak se trudi v glasbi iskati notranjo lepoto in obenem posredovati sporočilo, ki je univerzalno človeško, neodvisno od kulturnih, verskih in etničnih razlik med nami. To mu je tokrat ob pomoči sijajne ekipe, v kateri velja kot novinko omeniti izjemno pianistko Geri Allen, odlično uspelo, saj je ustvaril ploščo, ki navdušuje tako zaradi zvočne kot tudi zaradi notranje, duhovne lepote in globine.

Jure Potokar