Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: LukaZ

RAMON LOPEZ

Duets 2 Rahsaan Roland Kirk

Leo Records/Statera, 2002

Ramon Lopez, tolkalec španskega rodu, ki živi in ustvarja predvsem v francoski novojazzovski kreativi, je dedič ustvarjalne, impulzivne jazzovske ekspresije, ki sledi svobodnemu ponotranjenemu gonu in samorefleksiji improvizirane igre, hodi po torišču svetovnih godb in hkrati spoštuje tradicijo avtohtone afroameriške godbe. Njegova zadnja plošča je tako posvetilo velikemu pokojnemu pihalcu Rahsaanu Rolandu Kirku, jazzovski duši, za katero je celo sam samcat Charles Mingus nekoč dejal: »Kirk is THE MAN.« Roland Kirk je pot začel že v boperski vročici in v petdesetih letih posnel nekaj spregledanih plošč, ob tlenju žerjavice in dokončnem razmahu ognjevitosti v svobodnjaškem principu znotraj jazza pa se je razmahnila tudi njegova kariera, ki jo v veliki meri povzema prav Lopez ob številnih evropskih sotrudnikih jazzovskega, poetskega, folklornega in svobodno improviziranega pedigreja. V sedemdesetih letih je Kirk umiril svoj izraz, se znašel v »mezgajočem« funku in pronicljivo paberkoval po zgodovini jazza, reinterpretiral tradicijo ter poveličeval velikane, Coltrana, Mingusa, Birda, Becheta in druge. Kljub znani karikaturi z več pihali v ustih - njegova znamenita večstezna igra – je v sebi gojil kritično politično misel in zavest. S kritičnim prevrednotenjem vrednot, s svojevrstnim filtrom estetike, pa je jazz v formah in paraformah v šestdesetih letih precedila evropska srenja glasbenikov: izcimila se je svobodna improvizirana godba kot »antiteza« jazzu. In prav s tem prijemom se Kirkove dediščine loteva Ramon Lopez v duetih z devetimi samosvojimi glasbeniki, s katerimi predela plodne Rahsaanove tvarine iz šestdesetih in sedemdesetih let, ter v intimni govorici improviziranih dialogov raztelešeno razkriva bistvene prvine Kirkove ustvarjalnosti.

Sam Lopez je ploden aktivist v koncertno-založniški frakciji Les Instants Chavires v Franciji, tolkalec, ki redno na ploščah spremlja brazilskega pihalca Iva Perelmana, poučuje igranje table na glasbenih učiliščih v Parizu ter strastno reinterpretira uglasbeno revolucionarno misel španske državljanske vojne (plošča njegovega kvarteta Songs Of The Spanish Civil War, Leo Records). Namero, da se s tolkalsko zvočno govorico ob dialogu z naključnim glasbenikom interpretira Kirkova glasba, bi marsikdo razglasil za noro. A Lopez in tovariši so skovali odlično ploščo, ki spoštuje original in ga hkrati pelje daleč stran od verodostojne »posnemovalske« interpretacije, ki jo suhoparno goji institucionaliziran jazzovski uk. Lopez je tako mojster tekoče boperske ritmike in kuhanja ter funkoidnih prijemov, ki jih izkazuje v skladbi Now Please don't you cry, beautiful Edith v duetu z Emmanuelom Bexom na hammondkah, v etno razsežnostih afriških godb v skladbi Blues to Rahsaan, v duetu z maroškim mojstrom strunskega glasbila gembri, ter abstraktne, barvite, subtilno niansirane igre v improvizacijah z Nemko Andreo Neumann na strunskem drobovju klavirja in na elektroniki v Slippery, hippery, flippery. Radikalnejšo interpretacijo Kirkove skladbe The Haunted Melody ubere tudi francoski kitarist Noel Akchote, ki vanjo vpelje vehementen nadzor kitarskega feedbacka, ki se šele ob koncu skladbe sprevrže v standarden jazzovski kitarski vokabular. Vprašujoča miniatura iz sedemdesetih let Clicekty Clock pa ob poetski interpretaciji Chima Nwabuezeja izzveni ob barvitem zvoku pojoče žage, ki s tem povzema bistvo vprašanja: »Who will bring the spirit back?« Ob poslušanju plošče je odgovor jasen: le kreativni pristop do jazzovske dediščine. V tem sta tudi njen čar in moč, ki jo ohranja prav zaradi glasbenikov, kot so Ramon Lopez in kolegi na plošči (poleg omenjenih Lopez na plošči igra še z Joelle Leandre, s Harryjem Beckettom in Thierryjem Madiotom).

LukaZ