YOUSSOU N'DOUR

Nothing’s In Vain (Coono du reer)

Nonesuch/Nika, 2002

Youssou N'Dour je s temle albumom še enkrat potrdil upravičenost vrhunskega statusa, ki ga ima. Domislil in pripravil je album vrhunske produkcije, nadstandarden izdelek, ki pa mu – žal, kot pri večini njegovih mednarodnih projektov v zadnjem desetletju – zmanjka prav tam, kjer je za glasbene puriste nevralgična točka: pri vsebini, pri konsistentnosti, pri neki avtorski doslednosti. No, sicer bi tudi to, kar Youssou počne z nesenegalskimi diskografskimi produkti, imeli za svojevrstno doslednost: ta njegov zdaj že stalni odklon, ki se mu dogodi pri dramaturškem koncipiranju lastnih albumov. Ob prepoznavni rdeči niti albuma, ki jo vzpostavljata jasna ideja o glasbenem pristopu in bolj ali manj enaka zasedba, ki izvaja avtorsko prepoznavne, a vendar sveže skladbe vodje in pevca, ki okusno lovi ravnotežje med senegalskim glasbenim humusom in sodobnimi pop prijemi, se v potek dogajanja na albumu vrivajo epizode, ki precej na silo vztrajajo pri izkušnji, izoblikovani v skladbi 7 seconds. Po mojem N'Dourju takšna prizadevanja že dolgo niso več potrebna, a očitno so mu zlezla pod kožo, pomenijo mu ne poseben izziv in z njimi dokazuje – morda še najbolj sam sebi? –, da je avtorsko in produkcijsko usposobljen za preseganje siceršnje zamejenosti lastne godbe s kulturnimi determinantami okolja. Tako imamo na tem albumu tri njegove skladbe, ki že s francoskimi, ne ravno izvirnimi naslovi (npr. C'est l'amour) opozarjajo nase, po elementih, ki jih vsebujejo, pa seveda bolj ali manj všečno koketirajo s frankofonsko pop publiko. Čeprav drugačna v pristopu in predvsem v nameri, da bi bila angažirana, se jim skorajda ob bok postavlja sklepna Africa, Dream Again. A prek omenjenih, ki niso nujno slabe, se steka bogat zvočni lok devetih N'Dourjevih pesmi, ki jih odpoje z značilnim glasom in s čarobnim patosom, spremljajo pa ga v glavnem glasbeniki trdnega jedra njegovih Etoile de Dakar. No, tudi tokrat je osnovno zasedbo okrepil z lepim številom uglednih nesenegalskih gostov. Pomembno vlogo pri izvedbi in oblikovanju večine skladb je odigral znani francoski producent, aranžer in klaviaturist Jean-Philippe Rykiel; tudi sicer N'Dourjev občasni, a že dolgoletni sodelavec. Ena izmed skladb je posebna po sodelovanju Doudouja Ndiayeja Rosa, njegovih senegalskih tolkalcev in malgaškega harmonikarja Regisa Gizava. V skladbi So Many Men ne boste slišali Senegalcev, zato pa je ob meni manj znanih francoskih glasbenikih za bobne sedel Manu Katche. Z veseljem pa bom opozoril na Edouarda Mango, ki v skladbah, v katerih se pojavlja, z igro na 21-strunsko verzijo kore dodaja siceršnjemu magičnemu zvočnemu prispevku članov Etoile de Dakar in gostov povsem nove razsežnosti. Kakor koli že: gledano na album zbirno nas je z njim Youssou N'Dour še enkrat razveselil. Ob večinoma prepričljivi avtorski glasbi so nesporno visoko profesionalno pripravljene tudi skladbe, ki se nam utegnejo zaradi drugačnega pristopa zdeti sporne ali moteče. Produkcija je odlična in seveda mednarodna, zanjo si je vzel tudi dovolj časa. In ne nazadnje: pohvalno velika pozornost je bila spet odmerjena vizualni in podatkovni opremi plošče. Ta s poudarjeno likovnostjo, to je z odlično grafiko in zares izbranimi fotografijami, med katerimi je eno prispeval tudi mariborski fotograf Matjaž Krivic, temeljito presega običajne standarde ne le afriške pop ponudbe. Coono du reer/Nothing's in Vain je s tega zornega kota gledanja ter seveda najprej poslušanja zares celostna umetnina. Zagotovo je lahko referenčna za tovrstno glasbeno produkcijo. V vsaki diskografski zbirki bo pravi biser, ki se ga ne moremo hitro naveličati. Youssou N'Dour pa s tem albumom zagotovo ohranja mednarodno priznan status prvega med najboljšimi afriškimi etnopop ustvarjalci.

Zoran Pistotnik