Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jure Potokar

OSCAR PETERSON

A Jazz Oddyssey

Verve/Multimedia, 2002

THE TRIO

So Many Colors

Verve/Multimedia, 2002

Sedeminsedemdesetletni pianist Oscar Peterson kljub različnim zdravstvenim nadlogam, kot sta dolgoletni artritis in možganska kap (1993) ne odneha. Še naprej snema, piše glasbo in aranžmaje, letos pa je objavil tudi dolgo pričakovano avtobiografijo A Jazz Oddissey (Continuum) in sočasno tudi kompilacijo z istim naslovom, ki skuša skozi čas povzeti njegove največje odlike. Seveda je glede na njegov izjemno bogat diskografski katalog kaj takega na eni plošči povsem nemogoče, zato se je ta zavestno omejila na majhne zasedbe in na Petersonovo vlogo spremljevalnega glasbenika. To je vloga, ki je pri tem virtuozu pogosto povsem spregledana, čeprav zna biti - kot pričajo posnetki z Billie Holiday, Dizzyjem Gillespijem in s Stanom Gentzom, z Royem Eldridgeom, Lesterjem Youngom, Colemanom Hawkinsom, Ello Fitzgerald in drugimi - v tej vlogi ne le prepričljiv, ampak tudi navdihujoč sodelavec.

Pravzaprav je največja odlika kompilacije prav to, da jo sestavljajo skladbe, vzete večinoma s plošč, ki ne spadajo med pianistove najbolj znane, prav zato še dodatno presenetijo in navdušijo. Težko je reči, katera izmed na plošči zastopanih zasedb je najboljša, zagotovo pa Peterson navduši v vseh triih, naj bo s kitaristom (Barney Kessel ali Herb Ellis) ali z bobnarjem (Ed Thigpen, Louis Hayes), medtem ko je kontrabasist navadno sloviti Ray Brown in le enkrat Major Holley. Posebej velja omeniti Petersonovo lastno skladbo L'Impossible iz leta 1965, ki je osupljiva tudi za njegove boljše poznavalce, in fantastično solistično priredbo standarda Dancing on the Ceiling.

Toda tudi tam, kjer ostaja Peterson samo spremljevalni glasbenik, je njegova vloga vedno vidna in izrazita, čeprav ostaja znotraj dogovorjene strukture. Raznoliko, vendar vedno prepričljivo spremljevalno vlogo najdemo na plošči v celi vrsti že navedenih kontekstov, ki dokazujejo, kako vsestranski in virtuozen pianist je Peterson, in kako pomembno vlogo je imel v jazzu zadnjih petdesetih let. Da ne govorim o tem, kakšno veselje je tega mojstra še vedno poslušati.

Trio je zasedba menda najbolj znanega japonskega jazzovskega glasbenika, pianista Makota Ozoneja, ki je doslej objavil že okoli petnajst plošč. Večino na Japonskem, nekaj pa jih je doživelo tudi natis na Zahodu. Leta 1998 na primer plošča z naslovom Dear Oscar (Verve), na kateri se je Ozone poklonil velikemu Oscarju Petersonu. Izvrstno ploščo omenjam predvsem zato, ker Ozone, ki je na klavirju pravi virtuoz, še vedno igra v stilu svojega velikega vzornika, ki ga je jeseni leta 1972, ko ga je enajstletni Ozone prvič poslušal, povsem zasvojil. In mu spremenil življenje.

Tudi So Many Colors dokazuje, da se Ozone ni prav dosti oddaljil od vzornikovega sloga, a vendar je razvil tudi nekaj povsem svojih značilnosti. Omeniti je treba predvsem njegov zanos in fantastično zvočno barvitost, ki ob izjemnem obvladanju swinga in virtuoznosti izvajanja dajeta temeljni pečat vsej njegovi glasbi.

Ob prvem poslušanju plošče So Many Colors me gladko tekoča in lirična glasba ni najbolj navdušila, čeprav jo brez dvoma izvaja dobro uigran in virtuozen trio (kontrabasist je James Genus, bobnar Clarence Penn). Ozonejeve odlike postanejo v celoti razvidne šele, ko mu pozorno prisluhneš, ko začneš odkrivati vse drobne odtenke in ritmične gradacije, s katerimi iz svojih in Pennovih skladb ustvarja bogato, mavrično zvočno tapiserijo, ki gradi na bogati tradiciji, vendar je obenem tudi izraz izrazito sodobne senzibilnosti.

Jure Potokar