MICHEL PORTAL

Minneapolis We Insist!

Universal/Multimedia, 2002

Čeprav ne poznam pravega razloga, si je Michel Portal zaželel novo ploščo posneti v Minneapolisu. Toda ko poslušaš ploščo Minneapolis We Insist!, se ta ideja sploh ne zdi tako nora. Portal, ki je znan kot glasbenik izjemno širokih obzorij in ki je skoraj enako doma v klasični kot v jazzovski glasbi, za povrh pa obvlada celo vrsto glasbil, je nanjo namreč zapisal glasbo, ki se mi zdi, kolikor ga poznam, popolno, vendar tudi zelo produktivno presenečenje.

Na prvi pogled je ideja preprosta: Portal je v Minneapolisu spoznal glasbenike, s katerimi ni še nikoli igral, in začel z njimi muzicirati. Seveda je izbral take, ki so mojstri svojih glasbil. Toda obenem so to glasbeniki, ki so doslej delovali v zelo različnih okoljih: bobnar Michael Bland in basovski kitarist Sonny Thompson sta bila nekoč ritem sekcija Princeove zasedbe New Power Generation. Pianist Tony Hymas je nastopal z vsemi: od Franka Sinatre do Kiri Te Kanawa, od Sama Riversa do Jacka Brucea. O kitaristu Vernonu Reidu pa menda ni treba izgubljati besed.

Ta pisana zasedba je torej na severu Amerike ustvarjala glasbo, ki je prvič izrazito električna, drugič izrazito kitarska in tretjič izrazito ritmična – beri funkovska. Potem se je odpravila na francosko turnejo in na njej posnela tole ploščo, ki zares navdušuje z energično, ritmično razgibano in v vseh ozirih silovito glasbo, daleč od morda pričakovane francoske prefinjenosti in liričnosti. Seveda tudi tega ne manjka, toda poudarek je vendarle drugje. Ne le Portal, ki ima tokrat manj izstopajočo vlogo, kot smo vajeni, čeprav s klarineti, saksofoni in bandoneonom še vedno daje značilno barvo, ampak tudi vsi drugi sodelujoči glasbeniki so odlični, zares razkošno opremljena plošča pa je kot nalašč za razbijanje včasih nekoliko preveč predvidljive jazzovske ponudbe.

Jure Potokar