RAZLIČNI IZVAJALCI

Colombia

Putumayo/Statera, 2001

V zlatih časih Kolumbije, ko so v to državo z izvozom sadja pritekali dolarji ameriške multinacionalke United Fruit Company, so tamkajšnji prebivalci značilni ples cumbio plesali kar z gorečimi ameriškimi bankovci v rokah, ne s svečami, kot bi moralo biti po tradiciji. To veselje seveda ni trajalo dolgo, kajti Američani so hitro ugotovili, da banan iz Kolumbije niti ni treba plačevati z gotovino. Zato so uvedli bone, ki so jih lahko Kolumbijci unovčili le v nekaterih trgovinah z ameriškim blagom. Ladje, ki so se prej prazne iz ZDA v Kolumbijo vračale po južnoameriško sadje, so nazaj vozile ameriške proizvode. Kolumbijci so morali po zlati dobi zdaj kupovati celo ameriški kruh. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je kmalu prišlo do upora, ki so ga Američani krvavo zadušili, tedaj pa smo dobili tudi znameniti izraz »banana republika«.

Te zgodovine sicer ne boste našli zapisane na zgoščenki založbe Putumayo z naslovom Colombia, je pa dobro, da jo poznate, ko se boste predajali mikavnim karibskim zvokom, ki vam vsaj malo ilustrirajo raznolikost kulture te južnoameriške države, v svetu danes poznane predvsem po Gabrielu Garcii Marquezu in kokainu. To je velika škoda.

Glasbeno Kolumbijo v glavnem enačimo s cumbio, čeprav so njihovi značilni ritmi še vallenato, porro, pasillo, sanjuanero in drugi. Cumbia je zanimiva predvsem zato, ker jo je mogoče zaslediti tudi v Mehiki, pa celo v argentinski provinci Kordova, pri tamkajšnjih značilnih zasedbah »cuartetos«.

Plošča založbe Putumayo je tako kot večina njenih izdelkov dobro izhodišče za vstop v barviti glasbeni svet Kolumbije, saj se z njeno pomočjo seznanimo z nekaterimi tamkajšnjimi ključnimi glasbeniki in zasedbami, kot so Joe Arroyo, La Sonora Dinamita in Toto La Momposina, ki jo Slovenci že dobro poznamo.

Marko Jenšterle