ROB REDDY'S SLEEPING DOGS

Seeing By the Light Of My Own Candle

Knitting Factory, 2002

Značilno v vseh pogledih: po poimenovanju zasedbe, po literarno dolgem naslovu in seveda predvsem po glasbenih vsebinah. To je Rob Reddy, v več kot desetletje dolgi opazni ustvarjalni prisotnosti na newyorškem glasbenem prizorišču med poznavalci tamkajšnjega dogajanja izjemno cenjen, a glasbeni javnosti še vedno manj znan akter iz kroga najboljših, kar jih sooblikuje podobo aktualne glasbene ponudbe v omenjenem predelu tega planeta. Verjetno še ne prepoznan tudi zato, ker je v nasprotju z njegovo siceršnjo hiperaktivnostjo album, na katerega vas tokrat opozarjamo, šele četrti, ki nosi Reddyjevo ime in vsebuje njegovo glasbo. Njegova hiperaktivnost se kaže v različnih drugih oblikah. Že leta vodi vsaj pet lastnih stalnih zasedb različnega formata in instrumentalizacije, ki jim je v zadnjih dveh letih dodal še vsaj tri. Zanje tudi intenzivno sklada glasbena dela kar najbolj različnih značajev, od komornih do orkestralnih, čeprav je v tem pogledu samouk. In ob tem nadvse pogosto nastopa v newyorških klubih. Rojen leta 1966 je prišel na newyorško glasbeno sceno šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. A zato je od takrat naredil prodoren in po rezultatih bogat ustvarjalen preboj v sam najožji krog tistih, ki tam v zadnjih letih s posebnostmi avtorskih poetik izstopajo iz predvidljive ponudbe.

Reddyjeve ustvarjalne reference so po njegovi lastni izjavi: Ronald Shannon Jackson in Reggie Workman, s katerima je tudi sodeloval, pa Art Ensemble of Chicago, Albert Ayler in Henry Threadgill, Louis Armstrong iz obdobja Hot Seven ter Ornette Coleman, predvsem v obdobju zasedbe Prime Time. Po mojem poznavanju aktualnega postjazzovskega ustvarjanja je Reddy eden redkih, ki mu je omenjena Colemanova električna glasbena izkušnja izrazito avtorsko in ne posnemovalno zlezla pod kožo ter se izrecno sklicuje nanjo; to je morda na prvi pogled še posebej nenavadno, saj gre v nasprotju s Colemanovimi Prime Time pri njem za v izhodišču zelo komoren, akustičen pristop k obdelavi zvočnega gradiva.

Sleeping Dogs so v tokratni postavi ob samem Reddyju, ki igra sopranski in altovski saksofon in čigar delo je vseh sedem skladb na albumu, še trobentač John Carlson in violinist Charlie Burnham, ki pa se tokrat izkaže predvsem kot izboren igralec na mandolino. Burnham je sploh zanimiv glasbenik, ki v tem kontekstu predstavlja celo osebno povezavo z omenjenim okoljem Ornetta Colemana. Druga dva člana Sleeping Dogs sta sicer stalna sodelavca Roba Reddyja tudi v večini drugih lastnih zasedb. Dom Richards je še vedno premalo znan, a odličen akustični kontrabasist, enako velja za bobnarja Guillerma E. Browna. Reddy se tudi z vsebino tega albuma potrjuje kot sooblikovalec najpomembnejših sestavin aktualne planetarne postjazzovske produkcije. Samo želimo si lahko, da bo na tej poti vztrajal.

Zoran Pistotnik