SLEATER-KINNEY

One Beat

Kill Rock Stars, 2002

V ameriškem mestu Olympia v zvezni državi Washington se je v devetdesetih letih odvila manjša revolucija v punk rocku, ki je dodobra pretresla mačistično pojmovanje žanra. Premiki se niso odvijali v sami zvočnosti, pač pa na miselni ravni. Rockerski kliše, ki glasbo večkrat vrednoti skozi jajca, je naletel na trdo žensko koleno. Saj poznate tisto klišejsko rockersko vrednotenje ženskih bendov z kvazižensko senzibilnostjo? S tem je punk rock zopet zadobil prepotrebno subverzivno sestavino, ki je potonila v introvertno ekspresijo grungea in lahkotno zabavljaštvo neopunka. Dekleta so se nenadoma odvrnila od pasivne vloge zgolj porabnikov glasbe, nesramno stlačena v predal groupies in povsem odrinjena na koncertih. Hkrati niso več le občudujoče zrle v idolizirane ženske figure rocka, kot je denimo Patti Smith, pač pa so se stvari lotile same, brez imaginarne podobe PJ Harvey v glavi, ki se je reducirala na čisto fikcijo - imidž. Revolt je prišel v obliki agresivne punkerske energije, nabite z gnevom, jezo in hkrati s ponosom in z odločnostjo. Zrcalo, ki je odsevalo vprašanje ženskosti, feministične ideologije, vprašanja seksualnosti v rockerski kulturi, se je zažrlo neposredno v pore sodobne družbe, pa čeprav se je revolt odvijal na podtalni ravni. Gibanje riot grrrl in himna nekega trenutka (Rebel Girl zasedbe Bikini Kill) sta trdo zabila žebelj v glavico »kurčastega rocka« in lansirala tisto ideologijo, ki jo je pop industrija kulminirala in prodala s sloganom »girl power« iz ust bedastih Spice Girls. Te so bile studijski projekt najbolj šovinističnega in izkoriščevalskega posla na svetu: šov biznisa, tako da nam je lahko kar pri priči jasno, da je šlo le za prodajo majic brez konkretne vsebine, za marketinški prijem. V podtalju pa se je razmahnila mreža ženskih bendov in izvajalk, fanzinov, manifestov, festivalov in založb, celostna distribucija konkretne ideologije v bolj ali manj radikalnih oblikah. V tem je specifika gibanja riot grrls, kajti punk rock v historičnosti ne zanemarja povsem ženskih zasedb, če omenimo sedaj nedelujoče Babes In Toyland, X-Ray Spex, Slits in celo The Shaggs. Ena od založb je bila tudi založba Kill Rock Stars, ki je gostila cel kup bendov, med njimi tudi trio Sleater-Kinney. Če danes marsikdo misli, da je srboritost gibanja ugasla, da se je prevesila v trendovske vode plesnega aktivizma zasedbe Le Tigre, so tu Sleater-Kinney z novim albumom One Beat, da nam dokažejo drugače ...

Trio Sleater-Kinney sta prvenstveno ustanovitveni članici Carrie Brownstein in Corin Tucker, ki nosita tudi glavnino zvočne poetike benda s prepletom dialoga dveh kitar in izrazitih glasov. V zelo asketsko punkrockanje tako umeščata samosvojo, na prepletu glasov grajeno dinamiko, ki se izraža tudi na novem albumu One Beat, ki pa obenem nakazuje na rastočo razvojno pot izraza benda, ki tokrat vodi k bolj dovršeni poetiki, izrazitejšemu členjenju skladb, bogatejši dinamiki in večji zvočni barvitosti, h kateri pripomore predvsem kopica gostujočih glasbenikov. Če so skladbe tria Sleater Kinney, ki ga v zadnjih letih dopolnjuje še bobnarka Janet Weiss, izrazito lahkotne, včasih rahlo zafrkantske, otroško norčave, je sporočilnost tria vedno precej globlja. Resda se je radikalna sporočilnost zgodnjih izdelkov ter preteklih zasedb vseh članic v zadnjih nekaj letih delno omilila in sofisticirala, se potopila v globlje osebne vode, a je hkrati vendarle obdržala naboj najstniškega uporništva. Sploh dobivam občutek, da so se Sleater-Kinney z novim izdelkom znebile tiste neposrednosti in hkrati simpatične nepretencioznosti, s katero so nas pred leti očarale v Orto Klubu, ko so promovirale album Dig Me Out. Seveda je album še vedno začinjen z otroško igrivostjo in popoidnostjo, s katero zakrivajo osebna vprašanja v skladbah Oh, Prisstina, ki pove zgodbo srednješolskega »zapiflanega« dekliča, ki nima pojma o življenju in naleti na mino v obliki punk rock koncerta. Kot bi poslušali soundtrack nanizanke My So Called Life, v elektrofunkersko rockerskem drgnjenju. S podobno tematiko najstniških spisov in poezije nas sooči Hoolywood Endings, saj veste, želja po uspehu, lepota zunaj, praznost znotraj, propad, a kljub temu idol sleherne najstnice. Malce vonja po starem randb-ju smo deležni v skladbi Step Aside, podloženi s trobili, a to ni nenavadno, če vemo, da je trio v preteklosti že sodeloval z odlično pihalko iz Seattla, Jessico Lourie. Na čisto lirični ravni zbode v oči preprosta sporočilnost nekaterih skladb, ki očitno še vedno sledi ideologiji riot grrrls, splošni emancipaciji punk rockeric, predvsem najstnic. A Sleater-Kinney se lotijo tudi bolj angažiranih, političnih tem, denimo komentarja sedanjih nebuloz bushizma; povzema jih reminiscenca britanskih legend The Clash v skladbi Combat Rock, ki delno tudi jasno prevzema zvočnost istoimenskega albuma omenjene zasedbe. Ob koncu smo deležni še enega spominčka, skladbe Sympathy, ki po svoje v sebi nosi tudi The Rolling Stones in njihovo klasiko. Sleater Kinney so z One Beat še vedno v punk rocku, ki ga v glasbi subtilno povzemajo, a ga hkrati nevsiljivo bogatijo z elektroniko, godali in še s čim. Subverzivnost riot grrls pa se je spremenila v zrelo rockanje ...

LukaZ