SSSD

Home

Grob, 2002

Sestavljanka naslovov vseh sedmih improvizacij plošče Home avstrijsko-japonskega kvarteta SSSD, seštevek Home is Where My Hard Disc Was, je presenečenje, šokantna analogija, če jo izvzamemo iz specifičnega časovno-geografskega okvira. Dunaj in tamkajšnja scena mlajših ustvarjalcev, ki se pečajo med seboj in skušajo po svoje redefinirati dediščino avantgarde z interpretacijo skozi godbo (klasična tradicija, jazz, elektroakustika, svobodna improvizacija), namreč govorita binarni jezik, ki je godbo kot sodoben esperanto in hkrati kot virus, bolezen ponesel v svet. Založbe Mego, Charhizma in Durian, klub Rhiz in festival sodobne elektronike Phonotaktik ter malce bolj konceptualno zaokrožen in naravnan festival Musikprotokoll so mrežo samostojnih avtorskih konceptov v računalniški obdelavi zvoka prenesli v godbeno sfero kot revolucijo. Kot spajanje tradicije in sodobnosti v tehnokratski družbi, odklon od institucionalnih okolij elektroakustičnih laboratorijev ter prenos neke zvočne prakse in estetike zvoka v vsak dom, kjer leži dovolj sposoben trdi disk. Odrezava trditev, kot je trditev dunajskega manipulatorja vinila Dietera Kovacica, češ da ni bil sprejet na oddelek za elektroakustične študije dunajske glasbene akademije, nenadoma dobi popolno legitimnost, izraz »samouk« (autodidakt) Cristopha Kurzmanna pa postane normativ.

A ostaja kruto dejstvo, ki ga v podtonu nosi tudi plošča Home. Skozi računalnik protagonisti dunajske mreže zrcalijo preteklost, dediščino minimalizma, eksperimenta ter lastne muzike, najsi izvira iz punka, jazza ali drgnjenja šolskih klopi ob učenju skladanja. Računalnik je slej ko prej filter preteklosti posameznih ustvarjalcev, abstrahiran zvok prvinskega instrumentarija, povedano drugače, kitare, saksofona ali, denimo, vinilnih plošč. Estetika v svobodni improvizaciji se je seveda delno spremenila, ni pa ponudila revolucije. Če so sprva kritična peresa navdušeno pisala o tem, da računalnik ne ponuja več tipične varovalke, po kateri lahko poseže tisti, ki obvlada instrument, v smislu fraze, teme ali melodije, znanega vzorca. A lej ga zlomka, mar računalnik ne ponuja neskončno možnost raztezanja zvoka, zvočnih zank in zvočnih plasti, ki so jih tako vešče v improvizacijo uvajali »laminarni veterani«, britanski AMM od šestdesetih let dalje. Zato tudi ne presenečata omenjeni naslov in obrat treh avstrijskih prvoborcev, prvenstveno strunarjev po duši: kitaristov Burkharda Stangla in Martina Siewerta ter basista Wernerja Dafeldeckerja. Vsi so tokrat pustili računalnike doma, skromna oznaka »elektronika« se bohoti le ob Siewertovem imenu.

Japonska se je v zadnjih dveh desetletjih uveljavila predvsem kot dežela vzhajajočega hrupa ter po nenadnih, zahodnemu ušesu nenavadnih preobratih v zvočnem toku. Zato ne čudi obrat od tehnološko zasičene sfere elektronskega citiranja in vzorčenj zvokov (semplanja) k popolni zvočni amneziji, poskusu brezosebnega, socialno neobremenjujočega zvoka brez človeške vsebine, brez participacije Ega. To lahko interpretiramo tudi kot obrat k folklori, tradiciji in predvsem svetemu izročilu budistične tradicije zena. Zvok nenadoma postane pika na širokem, belem, nepopisanem platnu, skozi zahodno godbeno prizmo zadobi feldmanovsko prostorsko sestavino, ki ne dopušča »razmetavanja zvokov«, temveč jih pusti v samobitnosti do zadnjega nihljaja, izzvena. Tišina tu ne nosi revolucionarne zgodnje forme Cagevih štirih minut in triintridesetih sekund, pač pa prej nosi poznejšo funkcijo utišanja socialnega, družbenega, v filozofskem pomenu človeškega. Onkyo, pomensko »reverberacija zvoka«, nosi v sebi večpomenskost, s tem pa tudi nejasnost, zamegljenost, perverzno mistiko, ki krasi razredčeno strunsko govorico kitarista Takuja Sugimota, enega izmed trenutno najbolj iskanih improvizatorjev na svetu. Na drugi skrajni strani prekomernega hrupnega onesnaženja našega sveta tako Sugimoto vstopa v interakcijo z avstrijskimi sodrugi v imenitni, subtilni stvaritvi Home. Ta navdušuje z lepoto, umirjenostjo zvočnega izraza, ki kljub improvizirani naravi nosi pridih strukture, tako vehementno se spajajo zveni strun vseh glasbenikov. Basovska sestavina Wernerja Dafeldeckerja služi kot prvinsko brenčanje (drone), na katerega lepijo strunske pasaže drugi trije glasbeniki. Kitarska konverzacija - analogna in akustična - funkcionira na dveh izključujočih se ravneh; po eni strani je abstrakta v pomenu, da ni strukturirana, po drugi strani pa je domača v pomenu, da strunarji pleteničijo konkretne tone, ki izzvenijo v vsej krhkosti, lepoti in veličini. Včasih se v improvizacije prikradejo repetitivni vzorci, patenti in konkretni sempli, po katerih poseže Martin Siewert v skladbi Is, kjer gre za dialog med Dafeldeckerjem in njim. Tedaj zaslišimo manipulativne zvočne elemente Martina Brandlmayrja iz zasedbe Radian in Stefana Nemetha. Skladba Disc je zvočno okleščena na dialog kitar Sugimota in Siewerta, sklepna Was pa na trio treh kitaristov. Vsi si puščajo dovolj prostora za prepoznavnost lastnega izraza, ki je v nenehnem dialogu z nezvočnim polom, ki emancipira in glorificira tudi najtanjši zvočni impulz. V tem krhkem sozvočju tok glasbe funkcionira skorajda kot sklenjena celota, v perverznem pomenu kot glasba, skladba, pop. Čeprav se to sliši v radikalni struji improviziranih godb kot herezija, je ravno to najmočnejša kvaliteta plošče Home. V tem ležita njena moč in presunljiva lepota, ki jo izraža ... (www.churchofgrob.com)

LukaZ