Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: LukaZ

TIBOR SZEMZÖ

Danube Exodus

Leo Records, 2002

Tibor Szemzö je v štirih desetletjih delovanja v kreativnih porah glasbe verjetno obveljal za enega največjih sodobnih skladateljev vzhodne Evrope, ki je z glasbo prodrl v širni svet tudi prek sožitja z založbo Leo Records, pri kateri je ustvaril že sedmo ploščo. V zgodnjem času strogega glasbenega uka na madžarskih vseučiliščih je spoznal subverzivni naboj temnopolte angažirane sredine svobodnjaškega jazza burnih in plamtečih šestdesetih let in tako postal eden od prvih udeležencev svobodnega jazziranja na domačih tleh. Spoznal je tudi ameriško klasično avantgardo, ki je na krilih zgodnje šole ameriškega, cagevskega diskurza vzplamtela v zvočnem in strukturnem minimalizmu (La Monte Young, Terry Riley, Steve Reich, Phillip Glass ...), historični zvočni struji, ki se vedno znova zlorablja v pisanju o sodobni elektronski glasbi. Ko je Szemzo v osemdesetih letih - v vzponu ustvarjalnosti - z madžarsko-češkoslovaško navezo The Gordian Knot Company interpretiral glasbo Steva Reicha, je eno izmed legend minimalizma dobesedno spravil v solze z osupljivo subtilno zvočno lepoto, ki je značilna tudi za njegovo pozno in sedanje ustvarjanje. Hkrati pa je Szemzo, v nasprotju z marsikaterim ustvarjalcem sodobne zvočne avantgarde, dovzeten do sodobnih trendovskih praks ter rockerske tradicije, včasih tudi na lastno škodo (denimo na lanski plošči Invisible Story, Leo records), ko se poezija ter minimalistični zvočni nastavki prepletajo s sodobnim plesnim jahanjem plošč. Predvsem pa je pomembno Szemzovo delovanje v vizualnem mediju, ki pri njem ni le motiv in členjenje neke zgodbe z zvočnim medijem, pač pa dodaten element kompozicijskega modela. Tako je tudi njegovo novo popotovanje s slovaškim vodnim parnikom iz leta 1939, skladbo Danube Exodus, ki jo je navdihnilo dokumentarno snemanje tedanjega kapitana parnika; leta 1998 je predelano s pomočjo Semzovega večnega sodelavca, filmarja Petra Forgacsza, za letošnjo umetniško razstavo v Los Angelesu.

Zgodba filma je skrajno zanimiva in hkrati politično aktualna tudi dandanes. Prikazuje namreč eksodus Bratislavskih Judov, ki so poleti leta 1939 z dvema parnikoma prebežali v Palestino pred strah vzbujajočim pogromom nacističnih sil. Med sedemstopetdesetimi Judi je bilo tudi nekaj članov ortodoksnih judovskih verskih ločin ter pripadnikov gibanja sionistov. Sion je kasneje prerasel v radikalno vejo, ki je v dobesednem pomenu rehabilitirala in izstrelila sodobni terorizem, s katerim je pomagala konstituirati judovsko državo Izrael. Z malce pronicljivosti tako ni težko priti do paradoksalnosti tega dejstva, če ga prenesemo v današnje izraelsko-palestinsko vprašanje. V povojnem času legitimno sredstvo za dosego svobode in ozemeljske neodvisnosti in varnosti je dandanes za Izraelce teror, ki ga je treba krvavo iztrebiti. Szemzo na plošči sicer ne implicira tovrstnih vprašanj, temveč v godbi raje reflektira tragičnost dogodka in subtilno, s pravo zvočno mavrico spremlja tedanje popotovanje. Tako v glasbeni tok poseže tudi nenavadno ritmiziran zvok tedanjega vodnega parnika. Jedro zasedbe tvori trio: Szemzo na basovski flavti, Tamas Toth na basovski kitari in kontrabasu ter Peter Magyar Osszekoto na bobnih; pridružujeta pa se jim še godalna in pihalna sekcija gordijskega vozla ter vokalni Trio Lorand, ki obuja starodavne klasične napeve. Glasba se odvija v počasnem toku in tihi dinamiki, v kateri se s prelepo melanholijo zrcalijo zvočni drobci. Ti so minimalistični po naravi, vendar ne toliko v redčenju zvočnosti, temveč v ponavljajoči se motiviki vseh osmih skladb. Tisti, ki ste spremljali Szemzov pronicljiv solističen zvočno-vizualen recital Wittgensteinovih traktatov v Slovenski Kinoteki, se boste tako nemudoma znašli v domačnih vodah. Za vse druge le napotek: govorim o izredno lirični, z lepoto prepleteni, navkljub melanholiji čustveno nabiti refleksiji tragike človeške zgodovine s priokusom negotovosti in tihega optimizma, ki ga je zagrnil temni pajčolan tetke politike. Glasba vse to reflektira, tokrat ne v preroški vlogi, temveč v ponotranjeni refleksiji tankočutnosti ...

LukaZ