TIN HAT TRIO

The Rodeo Eroded

Rykodisc/Nika, 2002

Po dveh albumih, ko so bili gostujoči glasbeniki redka izjema, so tokrat Tin Hat Trio zraven povabili več gostov. Zasedba violine, klaviatur in kitare/dobra/bendža kmalu naleti na lastne omejitve. Čeprav se trio že v osnovi spretno giblje med »pristnim« ljudskim muziciranjem, ki ga v naravnem loku spelje v trenutno navdahnjene improvizirane poljane, je pomoč jazzovsko navdahnjene ritem sekcije (npr. v Happy Hour) prijetna osvežitev večinoma komorno obarvane glasbe. Skratka, Tin Hat Trio ne gradi na razpoznavni melodiji, raje se poigrava s teksturami in išče skupni glasbeni jezik. Vsi trije člani so klasično izobraženi, a z izkušnjami v improvizacijskih krogih newyorškega klubskega dogajanja. Ko so se vsi družno preselili v sončno Kalifornijo, je to malenkostno osvetlilo godbo, a ostaja težnja po združevanju in preseganju osnovnih žanrskih oblik.

Od prvega tona plošče The Rodeo Eroded je jasno, da imamo opraviti z izvrstnimi glasbeniki, le tako lahko izpeljujejo abstraktna izhodišča skladb, skice, ki se v njihovih rokah obarvajo s široko paleto zvočnih odtenkov (v tem pomenu ni za odmet odlična produkcija, zvok plošče). Ko se plošča izteče, si je skladbe težko priklicati v spomin, ostane le občutek prefinjene predanosti igranju.

Edina prava vokalna pesem je priredba starega countryjevskega napeva Willow Weep For Me v izvedbi staroste Willieja Nelsona. Pesem je tudi edina, ki ima bogatejši, orkestralni aranžma, zato povsem izstopa iz konteksta albuma. Če je bila ta poteza le posledica želje po pridobivanju občinstva, potem vsekakor ne sodi na album, če pa gre za slučajno, iz prijateljskih vezi rojeno zamisel, naj jim bo oproščeno. Willow Weep For Me bi bolje funkcionirala na mali plošči ... Sicer pa, še vedno ostane programiranje in preskakovanje posameznih zapisov. Precej ustrezneje se je njihovemu muziciranju prilagodil Tom Waits, ki je v eni pesmi gost na prejšnjem albumu Helium.

V mnogih trenutkih me Tin Hat Trio spomnijo na zgodnje muziciranje belgijskih DAAU, le da so ti kmalu v želji po posodabljanju glasbe šli predaleč in se podali na ozemlje, ki ga ne obvladajo najbolje. Tin Hat Trio so previdni, za zdaj se oplajajo z vplivi, ki se dovolj naravno zlivajo s tistim, kar počnejo. Zato je album The Rodeo Eroded konsistenten izdelek, a obenem dovolj raznolik, da ponuja obilo glasbenih užitkov tudi (ali celo šele) po večkratnem poslušanju.

Janez Golič