TREVOR WATTS and VERYAN WESTON

6 Dialogues

Emanem, 2002

Za ta album lahko že kar na začetku povemo, da se je z njim Trevor Watts po 25 letih vrnil v »svobodno improvizacijo« in da je z dolgoletnim sodelavcem Veryanom Westonom končno posnel tudi skupen album. Wattsa smo od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja prepoznavali predvsem v različnih izpeljankah Moire Music, ki je bila »trade mark« za samosvoj, z etničnimi vplivi obogaten glasbeni koncept nekega ustvarjalnega obdobja; vzporedno smo spremljali še njegovo sodelovanje z London Jazz Composer's Orchestra, katerega ustanovni in stalni član je prav tako že iz osemdesetih let. To naše zelo kontinuirano srečevanje z njegovo glasbeno ponudbo se je pred kratkim nadaljevalo s projektom Celebration Band, ki pa je pravzaprav prelitje koncepta Moire Music v pomlajeno okolje. Nič ni bilo videti, da se Wattsu toži po zgodnjem obdobju, ko je bil tam v daljnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s Spontaneus Music Ensemblom in s skupino Amalgam med pionirji britanske šole »free jazza« in svobodne improvizacije. A v družbi z Veryanom Westonom se je tudi to spet zgodilo. Menda precej spontano, kot se da razbrati iz dostopnih informacij: po dnevu in pol prijateljskega druženja, pohajkovanja po podeželski okolici, poslušanja različne glasbe in razpravljanja o različnih zadevah. Odšla sta v neki londonski studio in v enem zamahu posnela okroglih 80 minut glasbe. Album 6 Dialogues vsebuje prvo uro tega snemalnega sessiona; brez posegov v zvočno gradivo in brez kakršne koli dodatne studijske obdelave. V neokrnjenem sosledju je posebna kvaliteta glasbenega vtisa in užitka, ki ga ponuja ta album. Trevor Watts igra seveda altovski in sopranski saksofon, Veryan Weston pa je pianist, ki je morda manj znan od Wattsa in drugih angleških »svobodnih jazzerjev«, a zato na tamkajšnjem prizorišču prav tako prisoten že vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. O njegovi dosedanji glasbeni karieri bi lahko zapisali precej več od tega, kar je še mogoče ubesediti tokrat. Naj le omenim, da je v omenjenih sedemdesetih letih vodil eno od prvih britanskih jazzovskih fusion skupin Stinky Winkles, v osemdesetih sodeloval s pomembnimi britanskimi filmskimi ustvarjalci, na primer z Derekom Jarmanom pri filmu Carravaggio, od zgodnjih osemdesetih je bil tudi član kvarteta Eddieja Provesta in že vse od samega začetka zgodnjih izpeljank Trevor Watts Moire Music Orchestra, s katerimi je bil tudi v Ljubljani. Veliko je igral v duetih, med katerimi sta bila najbolj odmevna tista s Philom Mintonom in Lolom Coxhillom. O vsem tem obstaja tudi bogata diskografija, ob kateri nam je kar malo nerodno, ker Westona in njegovih glasbenih izdelkov nismo pogosteje predstavljali. Če se je v devetdesetih letih nekoliko umaknil v ozadje, pa je s svojim približno leta 1998 ustanovljenim klavirskim triom, v katerem sta še basist John Edwards in bobnar Mark Sanders, stabiliziral dosedanjo glasbeno kariero nekje v mejah sodobno predelane jazzovske tradicije. Ob tem je bila od konca devetdesetih let diskografsko dokumentirana cela vrsta njegovih projektov in sodelovanj – v glavnem pri založbi Emanem, žlahtni londonski podpornici tovrstnih početij v tamkajšnjem okolju.

Torej, na tem albumu sta končno skupaj v trajnost ujeti dve legendi sodobne britanske improvizirane godbe v šestih zelo intimnih, prijateljskih zvočnih dialogih, prepričljivih v vseh razsežnostih tovrstnega muziciranja. 6 Dialogues ni prelomno glasbeno delo v njuni dosedanji glasbeni karieri in prav v tej neobremenjenosti, ki je zagotovo proizvedla presežek v predajanju skupni igri, je dodaten mik.

Zoran Pistotnik