BUGGE WESSELTOFT

Moving

Jazzland Records, 2001

Bugge Wesseltoft, norveški pianist, ni povsem novo ime, čeprav se z lastnimi projekti pojavlja le dobrih sedem let, kar je ustanovil založbo Jazzland Records. Pred tem se je pojavljal v kombinacijah z Janom Garbarekom, bil član kvinteta Terjeta Rypdala, delal z basistom Arildom Andersenom ter hodil po turnejah z Billyjem Cobhamom. A z ustanovitvijo Jazzland Records ter lastne zasedbe New Conception of Jazz v letu 1995 se vse bolj uveljavlja kot vodja. Leta 1998 pride med nas druga plošča New Conception of Jazz – Sharing. Ta je prva, ki mu zares odpre vrata na jazzovske festivale, saj se z njo pojavi v Montreauxu, na londonskem in pariškem festivalu. Pa niso jazzovski festivali edini, ki so ga profilirali – nadvse pomembno mu je delovanje v klubih, kjer nastopa z jazzovskimi sodrugi, na primer z Markom Ledfordom, pevcem, ki ga poznamo iz kroga Urija Caina, ali z basistom Ingebrigtom Flatenom, ki smo ga videli pri nas v zasedbi Schooldays. Nenavadno, a za norveške razmere sprejemljivo.

Glasba, ki jo v zasedbi New Conception of Jazz igra Bugge Wesseltoft, je akustični jazz, ki se napaja v klubskih godbah hip hopa, ambienta, trancea. In ob vsem omenjenem nosi še večno prisotno norveško melanholijo, nežnost linij, subtilnost ritmov - občutja skratka, ki jih v čuteči duši vzbuja en sam pogled v polarno sonce, en sam sprehod po z lišaji obraslih skalah Nordkappa, en sam dotik ledenega smaragdnega morja, v katerega se skrušijo črni oblaki evropskega severa. Glasba torej, ki kljub enostavnosti ponavljajočih se obrazcev, žvižgajočih linij, preprostih ritmov, skoraj minimalističnih alteracij, nežnega zvočnega niansiranja in glasbenih akvarelov, tako verno posnema občutja evropskega severa, da ob njej ne moreš ostati ravnodušen. In da to počne celo v okoljih klubov, kjer melanholija nima ravno mnogo prostora, je nenavadno. Da ima pri tem še neznanski uspeh, pa preseneča, nadvse. Tam namreč ni odprtouhih jazzerjev, tam so mladci, ki poznajo od jazza Milesa Davisa in Duka Ellingtona, zrasli pa so ob godbah, katerih niti imena ne vem, jaz starec. A prav ti mladci so v Ameriki z acid jazzom in Medeski Martin and Wood odkrili jazz, tako da se zanimanje za jazz v Ameriki že nekaj časa povečuje. Ali bo tako zaradi Wesseltofta tudi na stari celini, ne vem, vem pa, da sem tudi zaradi njega, jaz, zaprisežen malik jazza in klasične godbe, postal dojemljiv za klube in »clubbing«.

Rok Jurič