CASSANDRA WILSON

Sings Standards

Verve/Multimedia, 2002

Po razočaranju s ploščo Belly of the Sun (Blue Note) spomladi letos je disk Sings Standards nov udarec za Cassandro Wilson in njen status najboljše ameriške pevke, kot jo je letos imenovala revija Time.

Wilsonova že skoraj desetletje snema za založbo Blue Note, zato pa je kariero v osemdesetih letih začela pri nemški založbi JMT (ustanovitelj je Stefan Winter), za katero je posnela sedem bolj ali manj zanimivih plošč. Po zadnjem pregrupiranju multinacionalke Universal je pod njeno okrilje prišel tudi katalog te založbe in iz njega so mojstri prepakiranja pri založbi Verve pripravili tole kompilacijo standardov.

Žal o njej ne morem povedati veliko dobrega. Očitno je, da se je Wilsonova na začetku kariere zgledovala pri ritmičnih značilnostih Betty Carter, toda vse njene plošče do danes najbolj pesti odsotnost osrednje ideje. Navadno so okoren kompromis med tradicionalno vlogo jazzovskega petja in sodobnejšimi vplivi funka in rapa, pa še marsičesa drugega. Prav zato najdemo na vsaki njeni plošči nekaj zanimivih in produktivnih nastavkov, a ti se izgubljajo med klišeji in neproduktivnimi »modernizmi«, ki so le sami sebi namen.

Drugače rečeno, prav nobene izmed enajstih izvedb standardov ne morem uvrstiti na seznam meni ljubih ali celo najljubših, pa čeprav so vmes tudi taki, kot so Body and Soul, 'Round Midnight, Chelsea Bridge in Blue In Green, za katerega je Cassandra celo napisala besedilo. Po izvedbi je še najboljša Baubles, Bangles and Beads z zadnje plošče za JMT z naslovom After the Beginning Again, posnete leta 1991. Vse drugo je preveč predvidljivo, da bi lahko navdušilo, ali se preveč oddaljuje od izvorne melodije, pa tudi izbor s štirih »najboljših« Cassandrinih plošč za JMT je arbitraren. Vsaj Blue Skies ponuja kar nekaj po mojem mnenju izrazitejših izvedb.

Toda po drugi strani drži tudi, da petje Cassandre Wilson na tej kompilaciji vendarle nakazuje, česa je sposobna, zlasti če upoštevam zaradi barve njenega glasu včasih nenavadne poudarke v razumevanju oziroma »branju« standardov. Žal tega doslej še ni dokazala tako, kot bi bila nedvomno sposobna.

Jure Potokar