MORENO + 2

Jazz abonma, Cankarjev dom, Ljubljana, 19. 10. 2002

Čeprav so koncerti brazilskih glasbenikov pri nas bolj izjema kot pravilo, tukajšnji organizatorji za te redke priložnosti praviloma izberejo najbolj izstopajoče ustvarjalce. Spomnimo se le ekscentričnega brazilskega Newyorčana Arta Lindsayja, eteričnega Viniciusa Cantuarie ter še pred tem treh nastopov enega od očetov brazilske popularne godbe, Gilberta Gila. In če že Gilov soborec Caetano Veloso nikakor ne zaide na naše odre in je treba za ogled njegovega koncerta skočiti do Italije, nas je tokrat obiskal njegov sin Moreno s svojim skromno poimenovanim triom. Skromno in nepretenciozno – v nasprotju z očetom, za katerega pravijo, da ima popolnoma naštudiran nastop – pa je Moreno zastavil tudi koncert.

Za instrumentacijo skladb si je Moreno izbral netipično spremljavo – Alexandra Kassina, ki je skrbel za električni bas, ter Domenica Lancellottija, ki je v živo igral elektronske bobne in tolkala. Kot rečeno, se je simpatična trojka nastopa lotila s precejšnjo mero neobveznosti. Zato je bil tudi koncert hkrati manj in več kot predstavitev zelo dobrega prvenca skupine Music Typewriter. Manj zato, ker se niso niti trudili doseči krhkega ravnovesja med glasom in elektronskimi učinki. Slednji so namreč prosto plapolali, se vili okrog glasu in basa, prevzemali glavno vlogo in se spet umikali. Prisrčni koncert pa je bil hkrati veliko več kot le promocija albuma, delno že zato, ker je dal muzikantom prosto pot v improvizaciji in eksperimentiranju, še bolj pa zaradi tega, ker so nam ponudili nekaj komadov, ki jih ni na plošči. Med njimi je gotovo izstopal bobnarjev prispevek, zanimiva popestritev je bila tudi izvedba nekaj tradicionalnih napevov, ki jih je trojka izvedla le ob spremljavi bobnov.

Moreno + 2 so pravzaprav prikazali zelo verodostojno sliko pestrega dogajanja v Braziliji, od Morenovih melanholičnih balad in oživljene tradicije do z elektronskimi šumi nasičenega rapanja – uporniškega zvoka favel, revnih mestnih predelov. Kljub zanimivo zastavljenemu konceptu pa bi si vendarle želel, da bi se sicer zelo zabavna trojica nastopa lotila z malo manj lagodnosti in z večjim občutkom za skupno igranje. Ostaja vtis, da so v studiu zveneli veliko bolj kompaktno in uigrano ter da na koncertu niso pokazali vsega, kar znajo.

Mario Batelić