WOMEX 2002 (The World Music Expo)

Essen, Nemčija, od 24. do 27. 10. 2002

Prestavitev Womexa iz nemške centrale v Berlinu je mnogim rednim obiskovalcem tega glasbenega sejma vzbudila obilo pomislekov, a s stališča organizatorjev, berlinske firme Piranha, je bila rešitev logična iz več razlogov: po lanskem Rotterdamu in porastu registriranih obiskovalcev v Berlinu ni bilo več moč najti primernega prostora. Womex je v Berlinu izgubljen med številnimi prireditvami in kongresi, v Essnu pa je vrhunski kulturni in poslovni dogodek, ki ga za nameček izdatno podpre porurska deželna vlada. In konec koncev, tudi sam prostor, kjer je Womex potekal (Zeche Zollwerein, nekdanji rudnik, zdaj pa umetniški kompleks industrijskega oblikovanja), se je več kot obnesel in edini do sedaj dosegel raven iz Marseilla in tamkajšnjega Pharo centra. Obenem je organizator ubil še dve muhi na en mah. Izločil je konkurenco, ki je ponavadi nagajala v večjih mestih, in zaradi popolne neprivlačnosti Essna in Gelsenkirchna, dveh večjih mest, med katerima leži Zollwerein, tako rekoč prisilil vse profesionalce, da so čas od jutra do pozne noči preživeli na prizorišču, to pa se v zgodovini Womexa še ni zgodilo.

Letošnji Womex je kot ponavadi poleg sejma ponudil tudi kulturne vsebine. Za odtenek bolj so izstopale tako imenovane izložbe, še posebej zaradi obogatitve z dokumentarnimi filmi, med katerimi je tisti o Danyelu Waroju izjemna študija o življenju, ustvarjalnosti in pogledu na svet ključne glasbene osebnosti na otoku Reunion. Film razkriva socialni temelj kot izvor Warojeve senzibilne kreativnosti, ki črpa iz borbe za samostojnost, enakopravnost kreolskega jezika s francoskim, pa tudi iz družinske drame, ki ji botruje alkoholizem kot tipičen družinski problem otoka, ki je razdvojen med francosko in kreolsko kulturo.

Tudi sicer je bil glasbeni fokus namenjen glasbi in glasbenikom Indijskega ocena kot novi tržni niši, ki pa bo to ostala bolj na videz, saj z otokov Indijskega oceana še nihče ni ponudil tiste »world music«, ki bi se vsak dan vrtela na radijskih postajah in bi o njej pisali časopisni mediji. Seveda dober znak, da vetrovi Indijskega oceana k nam prinašajo v povprečju nenavadno bogato glasbo, ki je količinsko in kvalitativno morda primerljiva le še z Zahodno Afriko, Karibi in Brazilijo. Tako so tudi vsi »Otočani« na Womexu bolj ali manj navdušili. Med njimi je izstopal Rajery. Je mojster valihe, a zna še kaj več: s simpatičnim nasmeškom očarati dekleta, skozi repertoar pa se spustiti kot vihar, ki v trenutku ugrabi vse duše obiskovalcev. Igra njegove skupine je mehkobna, vokalno je bend izpiljen, tempo nenehno grabi in se giblje med malgaškimi stili, ki jih Rajery meša sebi in svoji pronicljivosti v prid. Rajery je nekje vmes med virtuoznostjo Gizava in D'Garyja in plesnostjo Jaojoby - je lahkoten, a niti slučajno cenen Malagasy No 1. V fokusu so se predstavili še harmonikar Rene Lacaile z Reuniona, ki brez Boba Brozmana, s katerim je letos nastopil v Saalfeldnu, nastopa vsaj za razred boljše, pa njegovi rojaki Salem Tradition z neotradicionalno izvedbo maloye ter že omenjeni Regis Gizavo, ki ostaja afro kralj harmonike. Sploh je bila poudba afriške glasbe nadpovprečna za Womex, ki je sicer zelo nehvaležno mesto za koncerte, saj se večina ljudi nenehno prestavlja iz dvorane v dvorano zaradi prekrivanja koncertov. A vendarle najboljšim to »preseljevanje narodov« uspe zaustaviti. Najboljši pa so Bembeya Jazz. Ta gvinejski orkester iz šestdesetih let je iz dolgoletnega spanca bržkone zbudilo novo prebiranje glasbene zgodovine Karibov in Afrike, saj ni ostalo samo domena posameznih ljubiteljev, ki prisegajo na šestdeseta in sedemdeseta leta v afro godbah, ampak je postalo pravi trend. Lahko bi rekli, da ga narekuje poslovna žilica Nicka Golda in založbe World Circuit, ki sta zanimanje world music scene z enim korakom (oživitvijo in izdajo novega albuma Orchestra Baobab) s Kube preselila v Senegal. A Bembeya Jazz so se rodili iz drugačnega zanimanja. So del družine, ki jo je z neumornim delom, ki se v vsej razkošnosti izkazuje na festivalu v Angoulemu in mali založbi Marabi, ustvaril Christian Mousset. Njegovo poslanstvo že več desetletij deluje po načelu, da je treba velikim talentom pomagati, da izkoristijo potenciale, ki jih imajo. Tako je bil Mousset v vseh teh letih odskočni podij za številne Afričane, ki danes krojijo vrh afriške glasbe: Djelimady Tounkara in Super Rail Band de Bamako, Mahotella Queens, Rokia Traore, Granmoun Lele, pa malgaška falanga Jaojoby, D'Gary, Gizavo, Rajery in Bembeya Jazz. Mandingo swing je pravšnja oznaka za glasbo benda, ki se je prvič zbral leta 1961. Zdaj so se ponovno zbrali pod vodstvom »diamantnih prstov« kitarista Sekouja Bembeye Diabateja, ki stoji prvi v vrsti štirih mojstrov električne kitare. Nastop Bembeye Jazz je tehnično dovršen, primerno odmerjen v solih in v skupinskem igranju. Občinstva jim ni bilo treba vabiti na ples. Legendarnosti Bembeye Jazz ob boku skoraj stoji Bonga, čigar pomen je v glasbeno manj eksponirani Angoli enak. Njegov album Angola 72 je postavil Angolo na svetovni glasbeni zemljevid. Bonga je luciden kantavtor, ki v objemu akustičnih zvokov različnih lusofonij ni izgubil ostrine besedil, ki že od začetka sedemdesetih let opozarjajo na nezmožnost dostojnega življenja v »izgubljeni« domovini. Prav tako je navdušila Bedenya bratov Coulibaly iz Burkine Faso, domovine največjih mojstrov balafona, v to smo se pri nas dvakrat prepričali na koncertih Farafine. Pri Badenyi so zvoki balafonov združeni s silovitostjo udarcev na djembe in nadgrajeni s čistimi ženskimi vokali. Ta vokalno-tolkalni korpus je že v osnovi zmagovalec vsakega odra, saj se v svoji naravni ekstazi zdi nepremagljiv.

Iz Karibov in Južne Amerike je presenetila ponudba iz Belizeja in Jamajke, predvsem v ponudbi tistega, kar je redkost, tako na odrih, kot pri nosilcih zvoka, to sta garifuna in mento. Andy Palacio in njegov All Star Garifuna Band je v resnici zacvetel šele v zadnji tretjini koncerta, ko se je na odru predstavil na videz vsaj 100-letni mojster in glasovno povsem zasenčil Palacia z virtuoznim rezkim petjem, ki je elektrificirani plesni bend pognalo v višjo prestavo. Poleg garifune smo lahko občudovali še mento, glasbeni slog, ki se je v dvajsetih razvil na Jamajki in ki ga je predstavil starosta jamajške glasbe Stanley Beckford.

Kaj pa domačin – Evropa? Opazen je vedno večji prodor fada, in treba je priznati, da mu z mladima princeskama, kot sta Christina Branco in po Womexu prav gotovo tudi Mariza, zasluženo uspeva brez večjih promocijskih zvijač. A presenečenje iz Evrope je bil tokrat za občinstvo Boris Kovač z orkestrom Ladaaba. Kovač se je v novi glasbi, ki bi jo lahko imenovali tudi panonski tango, vrnil k svoji drugi ljubezni – teatru. Gre za prvovrstno glasbeno predstavo, kjer glasba narekuje gib in gib glasbo, vse pa povezuje besede, ki jih Kovač navidezno podaja občinstvu, a so jedro glasbene predstave vrhunskih solistov z »guštom« za igranje in predajanje občutkom. Ni čudno, da je Kovač z orkestrom po odigrani zadnji noti čustveno in telesno povsem izpraznjen in nezmožen dodatka, saj da iz sebe vse, kar ima, to pa je tisto, kar je več kot desetletje hranil, da bi bilo odkrito množici. In zdaj, ko je končno odkrito, lahko v ekstazi uživa. V tem kontekstu ima teatralnost njegove nove koncertne postavitve popoln smisel.

In elektronika? Seveda, tako kot v novem jazzu tudi v glasbah sveta najde mesto in tu in tam uspe. Kot recimo pri združevanju drum'n'bassa, duba in klezmerja mlade angleške skupine Oi-Va-Voi, ki je navdušila z eksplozivnim plesnim koncertom, v katerem je blestela violinistka Sophie Solomon. Ali pa pri turški tradiciji v spoju s hipnotičnimi plesnimi ritmi didžeja in multinstrumentalista Mercana Dedeja.

In na koncu še nekaj o »bratskih« državah Azerbajdžan in Armenija. Gubba Ensemble iz Azerbajdžana je atraktivna mešana zasedba muslimanov in Judov, ki ponuja žalostinke in poročne pesmi, odpete in odigrane z občutkom za globino glasbene pripovedi. Armenec Dživan Gasparjan pa je letošnji dobitnik nagrade WOMEX za življenjsko delo, ki so jo do sedaj dobili Juan d'Marcos Gonzalez, Mahotella Queens in posthumno Nusrat Fateh Ali Khan. Gasparjan je tako nastopil na sklepni slovesnosti s koncertom, ki je pustil mešane občutke, še bolj kot letošnji koncert na Drugi godbi. Prepričan sem, da je bil Gasparjan na vrhuncu v osemdesetih in na začetku devetdesetih let, zdaj pa tu in tam podleže prepričanju, da ne moreš biti velik umetnik, če ne skladaš. Njegove skladbe za trio dudukov žal ne nosijo globine tradicionalnih armenskih napevov, ki skozi Gasparjanov duduk postanejo večne. Ravno zaradi tega si je Gasparjan nagrado gotovo zaslužil.

Na koncu še nekaj o slovenski udeležbi. Dva promotorja iz Ljubljane, od katerih eden redno, drugi pa občasno prispeva k raznolikosti medijske ponudbe, ter bogata, štiričlanska delegacija mariborskega Narodnega doma Sloveniji vsekakor ni v čast. Ob tem dejstvu nekateri »akademski« zapisi o prodoru ali današnjem odločujočem vplivu world music industrije na slovenskih tleh postanejo nič več kot farsa.

Naslednji Womex bo v Sevilli.

Bogdan Benigar