MARIANNE FAITHFULL

Teatro Nuovo, Udine, Italija, 27. 10. 2002

Odločitev umetniškega vodstva glasbenega programa Teatro Nuovo iz Vidma, da v letošnji program uvrstijo tudi koncert Marianne Faithfull, sploh ni tako presenetljiva, kot se zdi na prvi pogled. V sosednji Italiji so namreč vesti iz sveta popularne glasbe redno prisotne tudi kot prispevki v nacionalnih poročilih. In če je oktobra v Italiji novo ploščo Kissin Time promovirala Faithfullova, so temu dogodku z vso potrebno resnostjo in pomenskostjo odmerili nekaj minut tudi v najelitnejšem televizijskem terminu. To dolgoročno pomeni veliko. To dolgoročno pomeni, da je izven meja naše domovine popularna kultura že pošteno prestopila prag kulturnih hramov, pošteno prevetrila glasbene programe razno raznih abonmajskih glasbenih ponudb, pošteno prodrla tudi v šolske programe, da o tiskanih medijih sploh ne izgubljamo besed. To pomeni, da jo poslušajo, cenijo, vrednotijo in spoštujejo. To posledično pomeni, da kot taka tudi prestopi prag starostnih in drugih omejitev in je resnično dostopna tistim, ki jo želijo poslušati, in tistim, ki jo želijo spoznati in razširiti glasbena in druga obzorja.

Marianne Faithfull slovi kot ena najzvestejših in najboljših interpretk pesmi Kurta Weilla. Nedvomno so ji prav glasbene priredbe Weilla in Brechta omogočile, da jo je spoznala tudi publika, ki ji njena rokovska preteklost ni ravno pisana na kožo. A vendar. Po dolgih treh letih se letos vrača na koncertne odre z novim, že enajstim albumom v dolgoletni karieri.

V Vidmu so jo na odru tistega nedeljskega večera spremljali glasbeniki iz Škotske in Irske, klasična rockovska zasedba s kitaro, basom, bobni in klavirjem. Skupina je odigrala točno to in toliko, kolikor je zahtevala vloga - brez izrazitih posegov in odklonov, kajti že s samo pojavnostjo na odru je Marianne dala vedeti, kdo je glavni nastopajoči. Večer se začne s skladbico Something Good z novega albuma, lahkotno in čarobno priredbo skladbice skupine Herman's Hermits iz šestdesetih let. In resnično je večer v celoti izzvenel v something good. Če sem bila pred začetkom kar pregovorno skeptična glede nastopa, glasu, zmožnosti, kako bo v živo predstavila pesmi z zadnjega albuma, me je Marianne razorožila že na samem začetku. Prvič je tu tisti njen glas, ki ga lahko v trenutku, ko ga slišiš, vzljubiš ali zasovražiš. In jaz ga odkrivam vedno znova in vedno bolj mi je všeč. Presunljivo zdrsan in hrapav, a nikoli šibak, nedokončan ali prazen. Glas in interpretacija, ki dasta dobesedno vsaki pesmi osebno noto in pristen pečat doživetega, izživetega ali aktivno hrepenečega. Popolnoma obvladuje oder, ne v tistem slabšalnem, teatralnem pomenu, ampak v interpretativnem; glasbeniki zmorejo več kot solidno izvedbo, nad katero še posebej bdi klaviaturist Andy May. Pesmi so svojevrstno njene, izvedba je tako polna zdaj njene radoživosti, zdaj melanholije. Njen glas, ki je bil nekoč nedolžen in čist, je danes pridobil moč, prodornost in izrazito ekspresivnost. Samo redki umetniki posedujejo to redko sposobnost, da transformirajo vsako pesem v nekaj povsem unikatnega. Njene izvedbe delujejo avtobiografsko predvsem zaradi osebnega interpretiranja, tako da še ne vem kakšna lahkotna pop pesmica v njeni izvedbi zveni povsem drugače, polnejše, evokativno in vseprežemajoče. Koncertni repertoar je bil skrbno izbran. Poudarek je bil sicer na promociji zadnjega albuma Kissin Time, toda vmes je dama vpletla tudi številne dokaj simptomatične skladbe iz preteklosti. Zapela nam je, recimo, pesem Rich Kid Blues (iz letos ponatisnjenega istoimenskega albuma s posnetki, ki datirajo v leto 1971), udarno Broken English, naslovno pesem z njenega za nekatere najboljšega albuma, pa The Ballad Of Lucy Jordan, zgodbo gospodinje, ki se ji dobesedno meša od dolgočasja domačih opravil (kasneje uporabljeno v filmu Thelma and Loise), Why D'Ya Do It, skratka same rockovske klasike. Nekje vmes si prižge novo v vrsti prižganih cigaret, in nas opozori na Willa Oldhama, o katerem boste, to sem prepričana, še veliko slišali. In že smo sredi izvedbe njegove A King At Night á la Marianne.

Zadnji album Kissin time je Marianne posnela z mladimi, (kot pravi) norimi glasbeniki, od katerih je še posebej poudarila sodelovanje z Damon Albarnom, Beckom, Billyjem Corganom in Jarvisom Cockerjem. Med nastopom je posebej izpostavila pesem A Song For Nico, izvedbo pa je pospremila z napovedjo: »Nico nisem nikoli spoznala v živo. Poznam njen prispevek v skupini Velvet Underground, poznam njen glas, toda odkar sem pred leti o njej prebrala presunljivo biografijo, mi je še posebej prirasla k srcu. Zato sem se odločila napisati pesem o njej.« Tu je še pesem Like Being Born, elegija, ki je mogoče najbolj hermetična, globoka in spet povsem avtobiografska. Posvečena staršem, pesem, ki prihaja globoko iz podzavesti in bi se lahko imenovala tudi Kako umreti. Billy Corgan je na albumu prisoten s tremi prekrasnimi melodijami, Marianne še posebej blesti v njegovi pesmi I'm On Fire. Odlična je izvedba pesmi Sliding Through Life On Charm. O nastanku pesmi, ki je povsem avtobiografsko obarvana, pravi: To pesem sem pisala celih dvajset let, vendar mi je manjkala prava rima. Imela sem naslov, imela sem idejo, ki sem jo posredovala Jarvisu. In potem je trajalo še leto in pol, preden sem pesem razumela v celoti tako, da sem jo lahko posnela. To je bila prva pesem, ki sem jo posnela na albumu, sledile so potem še druge ... Pesem Sliding Through Life On Charm je nova udarna uspešnica, eksplicitne seksualne reference so izredno močne, še posebej ostra je v besedilu, ko na primer ugotavlja: »If Marianne was born a man, she'd show you all a way to piss your life against the wall.« Dovolj ekspresivno za sklep večera. V dodatku le še pesem, za katero se je znala pohvaliti, da jo je zanjo napisal Tom Waits. Strange Weather je v živo odpela v kabaretnem slogu, ob minimalni pomoči spremljevalne zasedbe, oprta večinoma na izjemno natančen glas.

Koncertni večer v Vidmu je bil še tisti kamenček v mozaiku, ki mi je manjkal do popolne predstave o njej. O njej kot umetnici, ženski, glasbenici, performerki. Z vsem dolžnim spoštovanjem – Marianne Faithfull.

Varja Velikonja