JAZZ FEST BERLIN 2002

Berlin, Nemčija, od 31. 10. do 3. 11. 2002

Ko je spomladi prišla v javnost novica, da bo umetniški direktor letošnjega berlinskega jazzovskega festivala John Corbett, smo lahko samo ugibali, v kolikšni meri se bo v programu pojavila falanga evropskih in ameriških improvizatorjev, ki so bili dolga leta opozicija festivalu v programih Total Music Meetinga, ki poteka v Berlinu zanalašč isti vikend. In ali se lahko zgodi, da bodo nekateri v istem mestu na isti vikend nastopili na dveh različnih festivalih. Zgodilo se je prav to. Delež starih efempejevcev in njim sorodnih naslednikov na Berlin Jazz Festu pa je bil številčen in zaokrožen v idejno programsko celoto, ki je niso »kvarili« niti zaslužni mojstri jazza tipa Charlie Haden, Jim Hall in Roy Haynes.

In kdo sploh je John Corbett? Bralci Down Beata in drugih jazzovskih in avantgardnih revij seveda poznajo pero poznavalskega pisca. Kot producent festivalov je Corbett dejaven od srede osemdesetih let, predvsem v domačem Čikagu, kjer skupaj s Kenom Vandermarkom skrbita za jazzovske večere v klubu Empty Bottle, pa tudi za letni Empty Bottle Jazz and Improvise Festival. Po festivalih po Evropi skupaj s »paketom« novega čikaškega jazza predstavlja »vetrovno« sceno. Ima tudi redno oddajo na WNUR v Čikagu, je skrbnik serije Unheard Music pri založbi Atavistic in nenazadnje - je kitarist improvizator, ki je pred časom izdal album s kitaristom Daveyjem Williamsom iz Alabame. Med drugim je tudi najbolj zaslužen za ustanovitev tria Spaceways Inc., ki je briljatno sklenil festival.

Program festa je bil prirejen štirim prostorom, v katerih je potekal. Lepa dvorana v Haus der Kulturen Festspiele, ki jo odpirajo samo še občasno, je bila namenjena večjim koncertom v popoldanskem in večernem času, klub Quasimodo že leta skrbi za nočne koncerte, v Stillwerku, sodobni arhitekturni petnadstropni zgradbi, pa sta si koncerte delila Stillwerk Forum čisto zgoraj in klub Soultrane v pritličju zgradbe. Vsa prizorišča so v strogem centru Berlina, nekaj minut hoje eden od drugega, malo več težav so seveda imeli tisti, ki so hoteli občasno tudi na Total Music Meeting v Podewilu, v vzhodnem delu Berlina, in nasprotno.

Novojazzovski koncept je Corbett realiziral najprej v krogu dveh izstopajočih predstavnikov ameriškega in evropskega jazza, Kena Vandermarka in Matsa Gustaffsona. Za oba je bil to, če odmislimo Moers, najpomembnejši nemški vikend, zaradi množice novinarjev, medijev in predvsem gledalcev, ki so njun kreativen konceptualni pristop v večjih in frejazzovski groove v manjših zasedbah nagradili z ovacijami. In res, nastopi dveh Vandermarkovih in dveh Gustafssonovih zasedb so potrdili njun, predvsem z nenehnim delom pridobljen status. Vandermarkov sijajen avtorski vnos v Vandermark 5 in manjših zasedbah, predvsem triih, je v zadnjih letih v skladbah za 12-članski Territory Band dobil povsem nove razsežnosti; razvija jih lahko v skrbno izbrani mednarodni skupini, v kateri vsakega posameznika odlikuje nadvse kvaliteten odziv v razvijanju skupinske improvizacije in oblikovanju bogate zvočne slike. Skupino sestavljajo Čikažani Jim Baker (klavir), Jeb Bishop (pozavna), Kevin Drumm (elektronika), Kent Kessler (bas), Fred Lonberg-Holm (čelo) in Dave Rempis (saksofoni); Šveda Fredrik Ljungkvist (saksofoni) in Per-Åke Holmlander (tuba); Nemec Axel Dörner (trobenta) in Anglež Paul Lytton (bobni) ter Norvežan Paal Nilssen-Love (bobni), ki je tokrat zaradi bolezni manjkal. Čeprav zasedba v improvizacijah v zaigranih treh skladbah nenehno blesti, pa glasba dobi neubranljivo moč šele v skupnih predstavah. Territory Band od drugih sodobnih jazzovskih korpusov razlikujejo večja iskrivost, zanos in vedno odprta pot v neznano, ki jo pooseblja Kevin Drumm. Kot rečeno, je občinstvo skupino nagradilo z ovacijami, ki jih na jazzovskih odrih že dolgo ni bilo slišati. Podobna nagrada je Vandermarka doletela v Quasimodu skupaj s Seattelčanom, živečim v Bostonu, Nathanom MacBridom in Hamidom Drakom. Trio z imenom Spaceways Inc., ki je v začetku preigraval samo repertoar Funkadelic in Suna Raja, je dodal še nekaj subtilnih Vandermarkovih in funkoidnih MacBridovih komadov z najnovejšega albuma Version Soul. Vse skupaj je čudovita koncertna kombinacija različnih tempov, razširjenih, a z občutkom odmerjenih solov, pestre zvočnosti, ki izhaja iz treh Vandermarkovih pihal in dveh MacBridovih basov. Težko je reči, kdo je bolj podžigal, trio publiko ali publika trio, v vsakem primeru je šlo tudi po zaslugi odličnega kluba za nepozabno jazzovsko noč. Podobno velja tudi za pri nas že videni in ocenjeni nastop The Thing in Joeja McPheeja, ki se je od mariborskega nastopa razlikoval zaradi bobnarja. Nilssena-Lova je namreč zamenjal Paul Lytton, čigar vloga pa niti slučajno ni bila nadomestna; to je lahko dojel vsak, ki zasedbe The Thing ne pozna. Del koncerta, kjer v duu odigrata basist Ingebrigt Håker Flaten in še enkrat blesteči Joe McPhee, konkurira za jazzovski trenutek tega leta. Čeprav je v nasprotju s Quasimodom občinstvo v Soultranu veliko bolj trendovsko in jazz dobesedno zajema z veliko žlico (Soultrane je obenem klub in restavracija), pa se ni moglo upreti bendu, ki tako svobodomiselno in hkrati času primerno daje lekcijo o glasbi, ki bo ostala večna. Od Alberta Aylerja do PJ Harvey. Mats Gustafsson je bil lahko zelo zadovoljen tudi naslednji dan, ko sta s Paulom Lovensom predstavila Nu Ensemble, v dveh skladbah, ki pa v primerjavi z glasbo za Territory Band veliko bolj temelji na tradiciji evropskih svobodnih glasbenih tokov, kjer sta izvedeni skladbi pogosto oviti v minimalizirane deleže članov zasedbe. V tem je glasba za poslušalca bolj delikatna: kot umetnost detajlov, zvočnih odtenkov, ki se po neki prikriti poti vendarle najdejo v skupku posameznih zvokov. Poleg tega zvok pri Nu kroži okoli centra, v katerem je samo basist Wilbert de Joode, medtem ko pri Territory Bandu deluje eruptivno iz dveh bolj ravnih vrst.

Nu so še Daunik Lazro, saksofoni, ponovno Axel Dörner in Per-Åke Holmlander, Sebi Tramontana, pozavna, David Stackenäs, kitara, Carlos Zingaro, violina, in Thomas Lehn, analogni sintetizator.

Stillwerk forum se je izkazal kot izreden prostor za dnevne koncerte; z razgledom na strehe Berlina in z velikimi okni brez zaves je še bolj odpiral odprtost glasbe pianistke Irene Schweizer in tria pihalca Michaela Moora z imenom Monitor, v katerem sta še Tristan Hosinger na čelu in Cor Fuhler na klavirju in posebni vrsti lajne. Slednji so pričarali enega vrhuncev festivala, kamor je treba prišteti še dva nastopa v koncertni dvorani. Ab Baars Trio z Abbom Baarsom na pihalih, Wilberjem de Joodejem na basu in Martinom van Duynhovnom na bobnih se je sprehodil skozi glasbo vse preveč pozabljenega Johna Carterja, Tobias Delius Quartet pa je v sproščenem nastopu, v katerega se je imenitno vključil tudi Han Bennink, razkazal razkošen talent na tenorskem saksofonu.

Posebnosti Berlin Jazz Festa sta bila prav gotovo nastopa Alexander von Schlippenbach and Die Enttäuschung z naslovom Thelonious Monk – Das Gesamtwerk in duo Milford Graves/Peter Brötzmann. V prvem nemški pianist v kvintetu in z dvema gostoma preigrava celoten repertoar Theloniousa Monka v enem večeru, v drugem pa se srečata kultni bobnar Milford Graves in Peter Brötzmann. Če sem lahko prvega ujel le deloma zaradi zasedenosti Soultrana, pa sem bil na drugem priča izjemno redkemu dogodku, saj je menda Milford Graves šele tretjič nastopil v Evropi. Njegovemu huronskemu bobnanju, podkrepljenemu z vokalnimi izbruhi, je Brötzmann z lahkoto odgovarjal, žal pa je koncertu manjkalo dinamike, saj menjave tempa skorajda ni bilo. Na srečo se je pokvaril pedal in je bil Graves prisiljen zapustiti bobnarski komplet; to je izkoristil za izpeljavo svojevrstnega rituala, manjkale niso niti sklepne besede. Vse to je »naredilo« koncert, čeprav se je Brötzmann bolj držal ob strani. Kljub temu je občinstvo z navdušenjem pozdravilo še enega opozicijskega junaka Berlina, ki je končno dočakal svoj trenutek tudi na Berlin Jazz Festu.

Corbettu gredo tako vse čestitke za vztrajanje pri konceptu, ki ga je le tu in tam omilil z zvezdniškimi imeni in tako verjetno zadovoljil tudi potrebe televizije, kot enega glavnih financerjev festivala. Morda bi bilo dobro, če bi se po berlinskem konceptu ravnali tudi drugi večji jazzovski festivali v Evropi, saj bi bila tako cirkulacija dobre glasbe in seznanjanje občinstva z njo gotovo boljša. Vprašanje pa je, koliko Corbettov premore svet?

Seznam drugih nastopajočih: Andrew Hill Sextet, Von Freeman Quartet, WDR Big Band Köln: Dedalo – The Music of Gianluigi Trovesi, Jason Moran, Moreno Veloso +2, Sandy Evans Trio, The World According to James, Erwin Helfer, Jody Williams Quartet, Peter Söderberg + Sven Åberg play Steve Reich: Piano Phase transposed for lute in George Lewis and the NOW Orchestra.

Bogdan Benigar