Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Katarina J.

ODETTA

Cankarjev dom, Ljubljana, 31. 10. 2002

Po pisani opravi se ni kaj dosti razlikovala od čokoladnih kolegic s črne celine ali romskih div z našega Balkana. Njen glas – opojen, strasten, dramatičen, trmast in svetobolen. Spomin na težke čase in večne bitke vsakdana – preproste, nepretenciozne pesniške inkarnacije malih, zatiranih, nevidnih ljudi, kjer se vsakovrstni misticizmi in transcendence razgradijo v čutno zemeljsko izkustvo.

S prodorno, dotakljivo in neposredno govorico nam je tako dvainsedemdesetletna Odetta Felious na vernih duš večer razkrivala drugačne zgodbe. Zgodbe o bluesu Leadbellija, Bessie Smith in Vere Hall, kakor jih čuti sama. Ker, kot je nekoč dejala za pesem Rambling 'Round Your City: »Nikoli nisem bila sezonska delavka, vendar pa vem, kako je, če se potikaš po mestu.« Blues je namreč »feeling«, občutje, univerzalna izkušnja o čisto vsakdanjih stvareh, ki pestijo ljudi v vseh časih in na vseh koncih sveta.

In zdaj mi dovolite malo predrzno misel – o bluesu lahko torej govorimo tudi, ko Jagrov ata v pesmi nagovarja soseda, naj mu posodi bicikel, da se bo zapeljal do bližnje vasi. Avtentičnost se skriva v narativnosti zgodbe, ki jo pevec, godec pripoveduje. To smo lahko začutili tudi pri Odetti, ki nas je že takoj na začetku presenetila z instrumentalno zasedbo. Dobro, pianist že že, kje pa je kitara? Odetta brez kitare je kot juha brez soli, sem bila razočarana. In po koncertu ugotovila, da kitare nisem pogrešala niti za trenutek: Odetta je napolnila in otoplila prostor že s samo prisotnostjo, z glasom, ki premika gore, svežim in edinstvenim, kot pred petdesetimi leti. Izvedbe samih bluesovskih in gospelovskih standardov se je lotevala pazljivo, spoštljivo in premišljeno. Včasih tudi malce cinično in sarkastično, sploh, ko je govorila o socialnih in političnih razmerah v današnji Ameriki. O revščini, bogastvu, bedi in blišču ter Bushevem enoumju, proti kateremu se bori.

Ameriški veleposlaniški par, ki je prišel poslušat svojo »črno sestrico«, pa nič. Pridige o človeškem dostojanstvu, neuklanjanju splošnim družbenim normam in borbi proti vsakovrstnim nestrpnostim ženske, ki zaradi rasne segregacije v najbolj demokratični državi na svetu (sic!) dolgo ni mogla uresničiti svojih sanj, ju očitno niso posebej ganile. Barva kože torej ni vedno izraz vzajemnih simpatij, četudi vsi trije poosebljajo uresničitev ameriških sanj.

Odetta hoče, da smo in ostanemo to, kar smo. Brezkompromisno in ne glede na posledice. Naj razume, kdor more razumeti! Prav zares so me svežina idej večno mlade upornice, njene več kot prepričljive, teatralne, »talking blues« interpretacije bodisi otroških, delavskih pesmi, bodisi balad in žalostink, ter čustveno nabiti komentarji k pesmim prepričali, da misel Greenwich Villagea še ni čisto izumrla.

In Linhartova dvorana je pela, častna reč! Sicer potiho in sramežljivo, pa vendarle.

Prav zato je Odetta eden najveličastnejših prežitkov ameriškega folka šestdesetih let.

Še mu verjamem. Ne glede na posledice.

Katarina J.