PETER BRÖTZMANN KVINTET

Iz(z)ven festival, klub Satchmo, Maribor, 10. 11. 2002

Smela peterka je že takoj, s prvo atako nakazala, da bo spet enkrat šlo krvavo zares; da bo učinek katarzičen. V nabito polnem Satchmu je bilo sicer pričakovati vrhunsko predstavo, prejeli pa smo zelo hudo dozo, veliko, skrajnje robustno, pa tudi čisto nežno akustično dramo – muzičisti so improvizirali oziroma brzinsko skladali čez vse slogovno-tehnične robove, v nekaj ključnih momentih so se kalile še neznane, a hkrati tudi nekam blizke godbe. Tako historično pregnantno so bile zacementirane v oder in obenem del natanko »tega« zemskega trenutka, da je marsikoga od navzočih prikovalo v stol in ga že naslednji hip dvignilo. Skrajen napor na odru – utrudljivo tudi za pozorno poslušalstvo. Začnimo pri »ritemskem« pogonskem stroju, z narekovaji, seveda, zato, ker sta oba protagonista po pristopu do dela in načinu igre prejkone negatorja tega slengovsko-medijskega konstrukta, torej znamenitih »sekcij« iz sveta dominantnega jazza: Velemojstra William Parker (kontrabas) in Paul Lovens (izbrani bobni, tolkala) sta skoz desetletja vsak po svoje tesno povezana s Petrom Brötzmannom. Pa vendar se je Lovens k soigralcu vrnil po daljšem času spet letos poleti v Nickelsdorfu – ves svež, pripraven, sproščen, raznolik. Družno s Parkerjem, ki je tačas v življenjski formi, sta se našla v neizprosni zagonski kaskadi, sredi prostorsko širnega delovišča. V bogato dinamizirani igri, polni iskrivih domislekov, zasukov, hitrih obratov – pa ne le enojnih! – in duhovitih duov in solov, sta Parker in Lovens subtilno prevzemala vodstvene principe in gnala hvaležne kolege k tistemu, čemur pravimo: pripravljenost – pogoji - špil. Brötzmann je igral, izmenjaje tarogato, klarinet, alt- in tenorsaksofon. Zadnji dve glasbili mu registrsko zvenita povsem zlito, v ekstremih že kar do neločljivosti zamazano. Kričav adolescentniški šarm in dosezanje predirnih višav je neumorni garač prekrasno peljal v zdaj žaloben vibrato zdaj epske baladne napeve, v katerih se je instantna kompozicija izživela do boleče konkretnih melodičnih zavez, ki so segale čez vse stoletje iskalskih godb in tudi marsikam po svetu. Njegov solo na tarogatu je bil naravnost impresiven, dva upočasnjena tria s kolegoma Konradom »Connyjem« Bauerjem (pozavna) in Matsom Gustafssonom (tenor-, baritonsaksofon) pa nenadkriljiva, kratko malo prelepa. »Panker« Gustafsson je med hlastanji k soundu pogumno pariral »očetu«, sicer pa pridno grabil baritonsko različico, na kateri je vse boljši, in skupino bogatil z značilno, izdelano in do obisti prepoznavno trzavo-cmokavo tehniko. Veteran Bauer je dostojen, močan partner – na Konfrontationen pred mesci morda še za kanec preskromen, zdaj pa je suvereno našel svoje optimalne lege med skupno igro in podal nekaj voluminoznih solov. Nastop je bil precej več kakor simpozij free zanesenjakov, bil je obči jazzovski ... kaj bi to: recimo kar izzivalen tektonski praznik radoživih godb.

Letos smo bili vsekakor priča kar nekaj nadpovprečnim festivalskim in klubskim špilom, pričujoči je segel čez vse. Koncert leta, bržčas ne samo tekočega. K sreči profesionalno posnet, bo baje izšel tudi na CD albumu.

Miha Zadnikar