Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Mario Batelić

MARK DRESSER

Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 18. 11. 2002

Izjemnega kontrabasista Marka Dresserja smo s prejšnjih nastopov že poznali kot možakarja z izrednim glasbenim čutom, s katerim je povezoval in uravnovešal skupinsko igro, ki je vešče krmarila med ostrim jazzovskim improviziranjem ter drznimi odvodi novogodbenih in avantgardnih praks. Če se je na prejšnjih gostovanjih popolnoma podredil skupinskemu zvoku – navsezadnje so ga praviloma spremljali sami izjemni, enakopravni glasbeniki –, je na solističnem nastopu pokazal bolj raziskovalsko in igrivo plat, kakršno je denimo razvil na solističnem albumu Invocation.

Pokončnega glasbila se je lotil s celim arzenalom tehnik, s katerimi je iz njega izvlekel skorajda maksimum. Nanj je igral s prsti, z lokom, s palico, po njem potrkaval in strugal. Čeprav je imel pred seboj note, je v maniri velikih mojstrov igral sproščeno, a to ne pomeni, da ni bil hkrati potopljen in poglobljen v samo glasbeno materijo, ki jo je ustvarjal sproti.

Zvoke, ki jih je od sebe oddajal kontrabas, pa je Dresser pričakal z nekakšnim otroškim čudenjem in radovednostjo ter jih sproti spremljal z vzdihi in momljanjem. Kot da bi se sam znova in znova čudil, kako da mu je uspelo odigrati zapleteno frazo ali izpeljati zahteven poseg. Igral je kratke komade, ki jih je iz bežnih začetnih skic spretno spreminjal enkrat skorajda v večstezne orkestracije, drugič pa v žmahtno, poskočno jazziranje. Škoda le, da se ni kaj več spuščal v raziskovanja na ravni zvoka samega, da ni večkrat stopil po meji komaj slišnega, težko zaznavnega. Slišali smo sicer vrhunsko igro, polno nenavadnih aranžmajskih rešitev, s presunljivimi preskoki, a pogrešal sem malo več ekstravagance in nepredvidljivosti.

Mario Batelić