JESSICA LURIE ENSEMBLE, WORLD OF TOMORROW

Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana, 21. 11. 2002

Naša ljuba Elza iz Menze je postregla z dvema glavnima menijema, ki pa sta, kljub nekaterim podobnim sestavinam, naše čute napadla z dokaj različnimi začimbicami. Na obeh krožnikih se je šopiril trio muzikantov, ki jima je v obeh primerih načelovala pihalka. V prvem je v saksofon in flavto dihala naša stara znanka Jessica Lurie (Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet, Living Daylights), v drugem pa v teh krajih še neokušana Bonnie Kane.

V prvi grižljaj se je ponudila Jessica, ki je tudi poznavalcem njene arome predstavila kar nekaj novumov. Za začetek je treba omeniti njeno petje, sugestivno, senzibilno in stabilno. Iz babičine omarice z začimbami je s suvereno vednostjo v spomin priklicala bluesovsko otožnost in neworleanški »groove«. Še bolj pa je maloštevilne, a toliko bolj poznavalske in zagrete okuševalce ogrela z veščim igračkanjem z elektroniko. Uporabljala jo je pri pihanih in govorjenih zvokih. Šumelo je in brenčalo, saksofonske linije so se mnogoterile, glasovi pa so se spreminjali v piskanje. Vse te novosti je vkup držalo njeno že pregovorno odlično neobopovsko jazziranje, ki se spogleduje s free jazzom in z orientalskim metrumom.

Za vsaj dva kančka več eksperimentiranja si je privoščila navihanka Bonnie Kane s triom World of Tomorrow, v katerem sta še bobnar in kontrabasist, ki sta z mutantskim hibridom med hardcorom, rockovsko nabrušenim free jazzom in raztreščeno funkoidnostjo skrbela za žmahtno prikuho. Kanova je svoje frenetično vložene saksofonijade, tako kot pred njo Jessica, blanširala s prijaznimi elektrončki. Ti pa so bili v njenem primeru veliko hrupnejši, bolj nepredvidljivi in nagajivi. Prisrčna Bonnie jih je strumno krotila, da ja ne bi zasedli glavne vloge, ter ravno prav spodbujala, da so iz njenega na trenutke kar kolosalnega saksofonskega zvoka izvlekli nadih psihedeličnosti in ljubko kaotičnega hrupa.

Okušali smo torej dve lično aranžirani godbi, ki sta vsaka po svoje spretno zaobšli okorno, enopomensko in dolgočasno spisano kuharico, ki veleva čistost in neoporečnost sestavin. Tako Jessica kot Bonnie sta takšen princip zavrgli že v izhodišču ter v isti koš zmetali raznorodne prvine. S kuhalnico in čvrsto roko pa sta poskrbeli za nenehno vrenje, kuhanje in pretakanje sokov. Bilo je slastno in ravno prav mastno. Škoda le, da nista (večkrat) repetirali.

Mario Batelić