Bad Religion

Pozitivni vidik negativnega mišljenja

Ko so se mi Bad Religion s ploščo Against the Grain zasvedrali v življenje, sem jih imel rosnih petnajst. Tedaj je bil punk že dodobra ugnezden v srčiki mojega glasbenega okusa, vendar niti v sanjah nisem bil pripravljen na tisto, kar me je doletelo.

V štiriintridesetih minutah, kolikor jih preteče od napovedi “One with attitude ...”, s katero pevec Greg Graffin prične komad Modern Man, do z bobni odsekanega konca srce parajoče Walk Away, žalostinke o nezmožnosti prekinitve z osebno preteklostjo, je bil moj odnos do tistega, čemur na široko pravimo popularna glasba, definiran povsem na novo.

Razsvetljenje, če hočete, ni imelo niti od daleč opraviti s kakršnokoli stilistično opredelitvijo. Identiteti glasbene tvarine po imenu Bad Religion nalepka punk skupina pristaja toliko, kot bi Josipu Brozu Titu pristajala nalepka sesalec - taka označba ni nujno napačna, vendar od nje nimaš nič. Naj zadostuje, če rečem, da so moje očitno navdušenje nad tem ansamblom porodile orjaške, rohneče melodije na plečih kot skala trdih, nadzvočnih ritmov, pospremljene z besedili, s katerimi se more v rockovskem besedilopisju primerjati le redko kaj. Če se boste kdaj znašli v dvomih, kam investirati slabe tri tisočake, si omislite ploščo Stranger than Fiction. Ob zvočni eksploziji naslovne skladbe vam bo postalo kristalno jasno, kaj hočem povedati, posebej, ko vam bo Greg z raskavim glasom zaupal: “Life is the crummiest book I ever read / There isn't a hook / Just a lot of cheap shots, pictures to shock / And characters an amateur would never dream up.”

2. februarja 2002, na drugi dan münchenskih demonstracij proti Natu, so Bad Religion med kratko promocijsko turnejo za novi izdelek The Process of Belief razburkali zračne tokove kluba Colosseum v zali bavarski prestolnici. Pred koncertom smo staknili glave z basistom Jayem Bentleyjem. Potem ko je z neznano osebo na drugi strani telefonske linije izmenjal nekaj žolčnih na račun nekega sodelavca, sem pripomnil:

Ja, odrasli se včasih obnašajo slabše kot otroci.

Vem, s takimi odraslimi sem v bendu. Moja otroka sta stara osem in deset let. Ko se tako obnašata, jima rečem: “Ne ga srat.” Ko pa se tako obnaša odrasel moški, me prime, da bi ga pogobcu.

Verjetno je odvisno tudi od tega, na katerem področju se obnašajo kot otroci.

Ravno danes smo se pogovarjali o tem. Nekdo me je vprašal, kaj si mislim o teroristih. Odgovoril sem, da so navadne kurčeve jokice. Nihče jih ne posluša, pa se odločijo, da si bodo na prsa privezali dinamit in se razstrelili. Krasna rešitev problema. “Cmih, cmih, nihče me ne posluša, bum!” Idioti.

To se nekako navezuje na moje prvo vprašanje. Ob zadevah, ki se danes dogajajo v Münchnu, si ne moreš kaj, da ne bi pomislil na 11. september. Kako uskladiš občutke groze ob takem dogodku z dejstvom, da si v deželi, v kateri se je pripetil nekakšen glas nestrinjanja?

Med drugim tako, da uporabljam svoj glas. Nestrinjanje se da izražati na produktivne, ustvarjalne načine. Tisto, kar se je zgodilo 11. septembra, je bilo uničevalno. Dovolj pameten sem, da vem, da tako ne dosežeš nič. Pregovor, da na cuker uloviš več muh kot na drek, je star kot zemlja. Noro je. Ljudje še vedno mislijo, da bi bil psihopat, ki se je z letalom, polnim ljudi, zaletel v zgradbo, lahko samo iz te in te države. Bedarija. V ameriških gimnazijah prihajajo mulci v učilnice delat pizdarije z brzostrelkami in ročnimi bombami. Živimo v čudnem zgodovinskem obdobju, ko je nekako kul, če se vržeš v luft in zraven pobiješ še nekaj drugih. Ti ljudje niso pomilovanja vredne duše, ne zaslužijo si objokovanja, navadne zajebane cmere so. Življenje je jeba, življenje je težko kot sto mater. Ampak enkrat si je treba potegniti hlače čez rit, se spraviti na delo in odpraviti probleme, ki te tarejo. Ne znašaj se nad drugimi ljudmi, ne obdolžuj jih za svoje sranje. Umakni se ali pa razreši problem. Precej enostavno je. Kar pa se tiče tistega, da koga spraviš s poti, ker se ti zdi, da je prav on tvoja težava ... Novo vodilo človekoljubja se glasi: “Okrivimo vse druge, samo sebe ne.” Ja, že v redu. Kakšen kretenizem.

Kako bi dogodke na gimnaziji Columbine primerjal z odraščanjem v Los Angelesu? Tista fanta sta bila v šoli nenehno tarči tega in onega. Kot punker si se verjetno soočal s podobnim neodobravanjem, vendar si se odzval občutno drugače.

Tu imaš spet dva mulca, ki ju ni nihče poslušal. Če te pretepajo in zmerjajo, se umakneš. Nekaj drugega je, če te kot otroka fizično zlorablja odrasli. Zaštihaj ga, briga me. Zasluži si vse, kar ga doleti. Če pa prideš v šolo s seznamom najbolj priljubljenih mulcev in jih počiš samo zato, ker so priljubljeni, ti pa ne ... To je neumnost. Nobenega sočutja nimam zanju. Zdelo se jima je, da ju ponižujejo. Prosim te. To smo doživeli že vsi, pa nikomur ni padlo na pamet, da bi storil kaj podobnega. Vse skupaj me tako jezi, da težko govorim o tem, ker je tako zelo neumno. Zdaj si cel kup mulcev misli: “Ja, tudi jaz bom naredil kaj takega. Slavna sta. Tista dva tipa sta heroja.” Mislim, da njunih obrazov sploh ne bi smeli pokazati na televiziji. Nihče ne bi smel omeniti njunih imen. Treba bi ju bilo zbrisati z obličja Zemlje, kot da sploh nikoli ne bi obstajala. Nobena idola nista, nobena junaka, nobena vzornika. Navaden gnoj sta. Izginiti bi morala, ne pa zasloveti. Nista taka kot Dillinger ali Bonnie in Clyde. Na njiju ni nič “mafijskega”[1]. Tudi v zvezi z 11. septembrom se kar naprej pojavljajo imena ugrabiteljev. Si kdaj videl seznam ljudi, ki so umrli na letalu? Jaz sem ga videl enkrat, obraz Mohameda Atte[2] pa kakih petdesettisočkrat. Poznam njegovo ime, ne vem pa, kako je bilo ime ubitemu pilotu. Tip je zdaj kurčeva medijska zvezda. Zakaj je toliko vredneje kazati njega, kot pa njegove žrtve? Z lahkoto trdim, da niso mediji za te reči nič manj odgovorni kot kdorkoli drug. Televizija kar naprej prikazuje te ljudi. Ne glede na to, kaj pravijo o njih, tudi če rečejo: “Blazno nevaren model, grozno zloben tip, resen terorist,” si bodo nekateri ljudje mislili: “Ja, to sem jaz, pravi faker sem, tudi jaz sem terorist. Šel bom in zbombardiral lokalno špecerijo.” Kaj, ko bi te ljudi nehali prikazovati kot karkoli drugega, razen kot govno, kakršno so, in spregovorili o tistih, ki z vsem skupaj niso imeli nobene zveze? Tudi oni so imeli življenja, imeli so otroke in družine. Nekam sprevrženo je, da se govori samo o slabih ljudeh.

Pa se ti ne zdi, da je vendarle treba razumeti procese, ki so se prepletli, da je prišlo do tega?

Absolutno, stoodstotno se strinjam s tabo. Ampak ti procesi nikakor ne opravičujejo takega ravnanja. Poleg tega se o njih govori, razpravlja, proti njim se protestira. In če se stvari ne iztečejo tebi v prid ... Spet sva pri tem. Če si kaj želiš, pa tega ne dobiš, se vzemi skupaj in kaj ukreni ali pa odidi in počni kaj drugega. Nobena rešitev ni, da vzameš kanon, greš v šolo in postreliš mularijo. Tako se obnašajo cmere.

Greg[3] je v avtobiografskem članku v reviji Details napisal, da mu v mladosti ni bilo jasno, da imajo dekleta oziroma ženske svojevrsten pogled na punk. Misliš, da je tovrstno nerazumevanje eden od vzrokov, zakaj je punk scena še danes pretežno moška? Je puncam, na primer, zaradi telesne plati morda težje pristopiti k celi stvari?

Ne. Mislim, da se ljudje, fantje, punce, moški, ženske, navdušijo za glasbo zaradi tega, ker jih nagovori. Ko greš na punkovski koncert, je izkušnja res zelo telesna. Imaš mosh pit[4], glasno glasbo ... Osemdeset odstotkov je tako ne razločiš, saj je je eno samo kričanje. Ampak ko jih imaš trinajst in te začne metati testosteron, je to dobro. Vsaj zame ima smisel. Morda pa le ni za vsakogar, ne glede na to, ali so moški ali ženske, fantje ali punce. Mislim, da punk ni naravnan na en sam spol. Verjetno je več dekliških punkovskih skupin kot dekliških rockovskih skupin. No, osebno še vedno raje uporabljam besedo “alternativa”. Moje pojmovanje punka je namreč zelo široko. Če si ne lakiraš las, ne nosiš usnja in ne igraš kitare B. C. Rich Warlock[5], si zame punker (smeh).

Mislil sem predvsem na praktično izvedljivost. V mosh pitih se v bistvu odvija neke vrste boj za preživetje ...

Se strinjam. V zadnjih dvajsetih letih sem v različnih mosh pitih videl komaj kaj deklet. Ob neki priložnosti jih je kakih deset združilo moči in zavladalo plesišču. To je bilo fantastično. V vsem tem času sem res samo enkrat videl kaj takega. Ampak to je njihova odločitev. Ne vem, ali na zadevo gledajo kako drugače ali je vmes kaj drugega. Podobno je, ko gredo otroci v šolo. Fantki se pretepajo in mečejo po tleh, punčke pa grejo na gugalnice ali pa se igrajo z lutkami. Tega ne mislim seksistično, ne trdim, da to počnejo vsi fantki ali vse punčke, ampak na splošno se devetdeset odstotkov fantov na igrišču pretepa in obmetava z raznimi stvarmi. Dva sinova imam, to vidim vsak dan. Z njimi se igra tudi deset odstotkov deklic, ki so jih sposobne prebutati, in to je zakon. Deset odstotkov fantov pa se igra z deklicami v peskovniku. Tudi s tem ni nič narobe. Punk prav gotovo ni naravnan k moškemu spolu, ampak mosh pit je nekaj takega kot igrišče (smeh).

Nisem hotel reči, da je izrecno naravnan k moškemu spolu, ampak fizična posledica tistega, kar se dogaja na punk koncertih, je, da se vsega skupaj lažje udeležiš, če si tip.

Seveda. Glej, če greš na punk koncert in se vržeš v pit, vidiš, da se odvija nekakšna igra. Kot si rekel, igra preživetja. Ne veš, kakšen je kriterij. Ne gre nujno za to, kdo je največji, najmočnejši ali najhitrejši. Včasih se mi zdi, da uspe tistim, ki so najbolj zmešani. Vseeno je, ali si majhen, močan, hiter, suh, debel, v pitu prevladajo najhujši odtrganci.

Ker se jih vsi ustrašijo.

Meni je šlo vedno samo za zabavo. Šel sem, dobil dve po gobcu, karkoli že. Tudi mene je bilo strah, če nisem bil najbolj nor ali če nisem bil vsaj dovolj velik, da bi se zaščitil. Kaj pa vem. Če sem odkrit, je tale najin pogovor nekam bizaren. Še nikoli nisem razmišljal o tem (smeh). Ampak vedno se lahko zaneseš na Graffina, da bo rekel kaj takega kot: “Oh, dekleta na to gledajo drugače.” Po drugi strani pa ima hčerko, tako da morda ve kaj več.

Če se iz občinstva premakneva na oder; koliko ima avtoritarna drža opraviti z estetiko koncertiranja? Koliko karizma oziroma moč osebnosti izvajalca pripomore k učinkovitosti koncerta?

Odvisno od tega, kako slab si. Če je bend res slab, a ima odličnega frontmana, ki ima smisel za humor in se pošteka z občinstvom, se imajo vsi fino. Če je bend res dober, a je frontman zanič in se ne poveže z nikomer, se imajo ljudje še vedno v redu, samo da benda ni zabavno gledati. Če imaš slab bend s slabim frontmanom, si ga pa najebal (smeh). Potem je glasbo kar boleče poslušati, pa še slabo se počutiš, ko je konec.

Vprašanje o karizmi mi je padlo na pamet ob gledanju vašega novega spota za komad Sorrow. Posnet je s takih kotov, da ste videti zelo veliki, nekako mogočni.

O, hvala.

Je bilo to namerno?

Ne. Konceptualno gledano smo se pri tem spotu hoteli izogibati tipični ideologiji, ki naj bi spremljala komad z naslovom Sorrow[6]. Nismo hoteli kazati recimo slik sestradanih otrok. Podobe v spotu kažejo nas, ki nekaj počnemo, na drugi strani pa ljudi, ki so nekako zamrznjeni. Če si opazil, so v spotu vsi razen nas pri miru. Gre za neke vrste nadrealizem, za zamrznjen trenutek v času. Nikakor pa nismo hoteli izraziti, da smo večji od življenja ali da skušamo upogniti voljo ljudi.

Ne, nisem hotel reči, da skušate pridigati. Zdelo se mi je samo, da igra karizma, moč osebnosti, v tem spotu pomembno vlogo.

Se strinjam, ja.

Ali pa morda še bolj v spotu Stranger than Fiction, ki je, vsaj, kar se mene tiče, čista klasika.

To je najbizarnejši video, kar smo jih kdaj posneli. Saj veš, moški s piščančjo glavo in gasilno cevjo ...

Pa stari babi, ki igrata badminton.

S človeško glavo namesto perjanice (smeh). Tudi to je do konca nadrealističen spot, ki ni imel zveze z ničimer. V svoji karieri smo posneli približno dvajset spotov. Kaki trije so dobri, drugi pa so totalno bizarni.

Posneli ste dvajset spotov?

Vsaj toliko, če ne še več. Nihče jih ni videl, ker so grozni.

Osebno sem videl Atomic Garden ...

To je krasen spot.

Kot sem že rekel, všeč sta mi Stranger than Fiction in Sorrow ...

Sorrow je res dober spot. Tudi Digital Boy[7] mi je všeč.Tega je posnel Gore Verbinski, tako kot naš prvi spot, za komad Do What You Want.

Gore Verbinski je igral v bendu Daredevils[8], ne?

Tako je. Režiral je tudi film MouseHunt. Zdaj je filmski režiser.

Vsi člani benda ste že večkrat izjavili, da nikdar niste imeli namena pridigati. Da niste hoteli postati nekakšen monoliten glas, ki bi razglašal, kaj je prav, narobe, kul in tako naprej. Vendar je neizbežno, da bo vašo glasbo vsak poslušalec razumel po svoje. Ti je v načinih, kako jo razumejo, kakšen način ljubši od drugih?

Ne. Razen če tako hudo zgrešijo bistvo, da mi pravijo: “Hej, tale komad govori o ...”

Genocidu.

No, recimo v prid genocidu. Imamo nekaj komadov, ki govorijo o genocidu, ampak morda si mislijo, da mu je ta konkretni komad naklonjen. Recimo: “Pobijte vse bele tipe.” Takemu človeku razložim, da se moti, in mu pojasnim, zakaj. Potem se mu morda posveti. Pa tudi v takih primerih nikomur ne povem, o čem točno govori komad. Poskusim jih pripraviti do tega, da spregledajo, da so neko vrstico razumeli narobe. Poiščemo torej to vrstico in jo zasukamo v tako smer, da pravijo: “Aha, štekam,” in to odpre čisto novo knjigo, čisto nov pomen komada.

Se torej nikoli nisi ujel pri misli: “V svoje početje vlagam vse, kar premorem, vse kar sem, za te ljudi pa sem navadno razvedrilo.” Ti to nikoli ni predstavljalo problema?

Ne, ker je to tudi zame razvedrilo, moj hobi. To ni položaj, za katerega bi kandidiral. Nobene oblasti ni zraven.

Vem. Mislil sem bolj na primerjavo med trudom, ki ga vložiš v delo, vsem, kar ti pomeni, in načinom, kako ljudje to poslušajo.

Pomena, ki ga ima zame Bad Religion, tako ali tako ne more razumeti nihče, ki ni v bendu. Pa še od teh, ki so, me lahko resnično razumeta samo Brett in Greg. Ker sta v njem že od začetka. Ne Hetson, ne Brian, ne Brooks, ne Bobby[9]. V resnici ne vedo, kaj se je dogajalo na samem začetku. To je kot tisto sranje z Vélikim pokom. Kako se je začelo vesolje? Kako so se začeli Bad Religion? Jaz vem, tam sem bil. Vse sem videl. Tako so na tem planetu trenutno samo trije ljudje ... Jay Ziskrout je bil prvi bobnar, vendar se je prehitro pobral. Ni prišel dlje od tiste začetne faze, po kateri je iz nas nekaj nastalo in ste vsi lahko rekli: “Tole je kul, drugačno in čudno.” Vsak ima svoj pogled na to reč. Čeprav se lahko z Brettom in Gregom usedemo in skupaj užijemo tisti trenutek, imamo popolnoma različna mnenja, kako se je zgodilo in kako smo prispeli sem. Vendar smo edini ljudje, ki jim je to skupno. Zato mi je skoraj čisto vseeno, kaj je ljudem pri našem bendu všeč in kaj ne. Pogosto se mi dogaja, da mi kdo pravi: “Sovražim tvoj bend.” Takrat rečem: “Kul, me veseli.” (smeh)

Ja, tista stara krilatica: “Bad Religion so se prodali po plošči Against the Grain!” In če to poveževa z idejo, ki stoji za naslovom The Process of Belief[10]: ali je z občudovanjem bendov mogoče pretiravati? Misliš, da je take izjave oboževalcev moč razumeti kot izgubljeno, že v začetku zgrešeno vero?

Seveda. Mislim, da se da marsikaj vzeti preresno, ne glede na to, ali je dobro ali slabo. Nekateri ljudje nas prav vročično sovražijo, najdejo pa se tudi taki, ki že kar pretiravajo s tem, kako smo jim všeč (smeh). Jebi ga, saj smo samo bend, samo glasbena skupina. Smo dokaj inteligentni in čisto spodobni fantje, ampak še vedno smo samo en kurčev bend. Ne hodimo po vodi, ne spreminjamo je v vino, nič takega. Pač, tu imate nekaj vprašanj, o tem smo razmislili. Kakorkoli že. Nate, tu imate ploščo (smeh).

Predvidevam, da si tudi oboževalec glasbe, ne samo glasbenik.

Jasno.

Pa se ti je že kdaj zgodilo, da si poslušal ploščo kakega izvajalca in te je spreletelo: “Mater, tale ve nekaj več od mene!”

Vedno, ampak to spada k umetnosti. Če si slikar ali pisatelj, se kar naprej razgleduješ po tujih delih in si misliš: “Pizda, kako se mu posreči kaj takega? Katera je tista sposobnost, ki mu omogoča, da počne take reči?”

Vzemiva teme, o katerih govorijo prvi trije komadi na novi plošči, Supersonic, Prove It in Can't Stop It - torej bliskovito gibljiv svet brez kake trajnejše vrednosti, kjer poznamo samo trenutno zadovoljevanje nagonov. Ali o svojem bendu razmišljaš kot o nečem stanovitnem znotraj te zmešnjave?

Ne. Ker sem tisti, ki misli, da se lahko vse skupaj konča že čez eno uro. In to mislim že dvajset let. Lahko, da se že zdajle sprehodim za oder in stvári naredim konec. Kurc gleda vse skupaj, se vidimo. Ta bend je kot vožnja z vlakom smrti. Včasih moraš stopiti ven in malo poriniti (smeh), včasih padeš ven in obvisiš na eni roki, včasih popustiš in moraš počakati, da se spet pripelje naokrog. Vse, kar naredimo, naredimo, kakor bi bilo zadnjič.

Te tega ni strah?

Kje pa, krasno je tako živeti. Osrečuje me, da vse, kar počnem, užijem do popolnosti. To traja že dolgo. Že od začetka benda velja, da bomo nadaljevali samo še do konca šole. Nikdar si nismo rekli: “Oprtajmo si kitare, slavni bomo.” Če nas je kdo vprašal, kaj počnemo, smo vedno rekli: “Kaj pa vem, samo zajebavamo se. Nekaj bomo posneli. Zbrali smo tristo dolarjev, pojdimo v tisti usrani studio in posnemimo demo. To se sliši kar zabavno.” Če pa nas vprašaš, ali bomo jutri še vedno skupaj ... Kdo ve. Že celo večnost govorim, da ta bend nima prihodnosti. Kar bo, pa bo. Ne da se načrtovati.

Pa bi v tem kontekstu lahko rekel ... Če poslušam komade, kot na primer Believe It, You Don't Belong ali Broken, se mi zdi, da je sredi te negotovosti vseeno slutiti kanček upanja.

Upanja, da bomo ostali skupaj (smeh)?

Ne, mislil sem ...

Ja, vem, kaj hočeš reči. Poslušaj, ko smo bili stari petnajst let, smo napisali ogromno jeznih, petnajstletnikom primernih komadov. Ko smo posneli album Suffer, smo bili stari že dvaindvajset let, in takrat smo pisali komade, ki so bili še vedno jezni. Sicer nismo vedeli, na koga naj bi se jezili, vendar je bilo v komadih veliko kazanja s prstom, poskusov, da bi si prišli na jasno glede vsega mogočega. Zdaj imamo morda malo več upanja. Mislimo si, da morda res ni vse tako črno. Mogoče smo vse skupaj dojemali tako kot Tasmanski vrag[11] (smeh), kot vrtinčasta, razkurjena gmota. Mogoče je problem res prej v meni kot v tebi ali v njih. Mogoče je kriv način, kako sprejemam stvari. Lahko spremenim sebe in svoj svet, ne morem pa spremeniti sveta. Zdaj sem mnogo srečnejši. Ni se mi treba več sekirati, kaj počnejo drugi ljudje. To morda ni ravno optimizem, je pa ... pozitivni vidik negativnega mišljenja[12] (gromoglasen smeh)!

Ko sva že pri pozitivnem vidiku negativnega mišljenja, zakaj se na ploščah ne pojavlja več tvojih komadov?

Prelen sem. Nimam prave delovne etike. Usedem se, da bi kaj napisal, čez dvajset minut pa se že sprašujem, ali je kaj pametnega po televiziji, recimo Simpsonovi (smeh). Brett in Greg napišeta po šeststo komadov na dan, meni pa nekako ne gre. Poleg tega se mi zdi, ko ju gledam, kako tekmujeta med sabo, da bi jima hodil samo v napoto.

(Tu se moj kolega Florian oglasi z vprašanjem: “Kaj si počel, preden si začel igrati punk?”)

Rolkal sem in hodil v šolo (smeh). To je bilo vse. V devetem razredu sem bil. Rekli so mi: “Hej, model, ustanovimo bend!” “Okej, sliši se kar fino. Kitaro imam.” “Ne, potrebujemo basista.” “Kaj pa je to?” “Tisto s štirimi strunami.” “Aja, okej.” Pa je bilo.

Lažje, ne?

Definitivno. Samo nikomur ne povej.

Ampak če poslušaš basovske linije na plošči Suffer in kasnejših albumih, slišiš, da to le ni običajno punkovsko igranje.

Ljudje si pod punkom predstavljajo enostavno predrkavanje treh akordov. Res imamo take komade, imamo pa tudi take, ki jih je skoraj nemogoče zaigrati. Še jaz sem jih zaigral samo v studiu. Če se že pogovarjava o pisanju ... Ko Brett in Greg napišeta cel album, imam dovolj dela že s tem, da si izmislim basovske linije za štirinajst komadov. V tem uživam. Rad ustvarjam v okvirih tistega, kar se že dogaja z besedili, s kitarami in z bobni. Zabavno je.

Pred časom sem bral, da Jack Rabid[13] piše knjigo o vas. Je to še vedno v teku?

Ne.

Ga je minilo ali ste mu rekli, naj neha?

Kdo ve. Greg je imel obdobje, ko je začenjal cel kup reči. Ne vem, zakaj. Najbrž mu je bilo dolgčas. Začenjal je projekt za projektom, pa iz nobenega ni bilo nič.

Pa bi te zanimalo brati o samem sebi?

Ne. Saj poznam zgodbo, zraven sem bil (smeh). Sicer sem bral tisto, kar je Jack že napisal, vendar tako ali tako ne bi mogel napisati dovolj debele knjige. Bral sem, zraven pa sem mu govoril: “Ja, ampak izpustil si tisto, in to je bilo zelo pomembno, ko se nam je pokvaril avto, pa smo si morali izposoditi kitaro in šibati tja ...” Ne moreš se spomniti čisto vsega in ne da se povedati vsaka malenkost. Knjiga o mojem bendu bi bila za koga drugega. Ne vem, ali ljudi res tako zanimamo. Tako čtivo se mi je vedno zdelo nekako kvazi-obveščevalno. V njem je toliko informacij, kolikor jih novinarju uspe izvleči iz vira, nikdar pa ne vsebuje celotne zgodbe. Ker to vem iz lastnih izkušenj, nikakor ne morem verjeti, da je kaka knjiga resnično “popolna povest o Nirvani”. Da omenja vse prepire v studiu in na turnejah, vse tisto sranje, zaradi katerega je bend sploh bend. Kako so nastajali albumi, kako so nastajali komadi, pa telefonski klici, menjavanje punc in vse druge pizdarije ... Ni šans (smeh)!

Predstavljajva si Bad Religion kot eno samo osebo. Nekoč bo tega benda konec, tako kot vseh drugih. Če si razpad benda predstavljaš kot smrt te osebe, kaj bi ji napisal v epitaf?

Vse naše plošče. Čisto vse. Zato so tu in zato smo založbo poimenovali Epitaph[14]. Verjemi mi, o tem smo se že pogovarjali. Rekli smo: “To je naše življenjsko delo. To je rezultat vsega, kar počnemo.” Z epitafom se sploh ne bi bilo treba ubadati, ker je že napisan. Greg bi mogoče zahteval še sliko ribe ali kakega prazgodovinskega nevretenčarja[15] (smeh). Kar tako, za opombo.

Dušan Rebolj

[1] Eric Harris in Dylan Klebold sta pripadala skupini gimnazijcev, ki si je nadela ime Trench Coat Mafia.

[2] Ugrabitelj na letu American Airlines št. 11, prvem letalu, ki je treščilo v Svetovni trgovinski center.

[3] Greg Graffin, pevec Bad Religion.

[4] Norišnica tik pred odrom, kjer je dogajanje najbolj kaotično.

[5] Model kitare razvpite oglate oblike, ki je zelo priljubljen med težkokovinarskimi ansambli.

[6] Žalost.

[7] (21st Century) Digital Boy.

[8] Kratkoživ projekt Bretta Gurewitza, kitarista in avtorja približno polovice materiala Bad Religion.

[9] Jay govori o Gregu Hetsonu (kitara), Brianu Bakerju (kitara), Brooksu Wackermanu (bobni) in Bobbyju Schayerju, bivšem bobnarju, ki je lani opustil poklicno igranje svojega instrumenta zaradi hude okvare ramenskega sklepa. Za tiste, ki jim kaj ne gre v račun - Bad Religion imajo po lanskem povratku Bretta Gurewitza (leta 1994 jih je iz ne povsem razjasnjenih razlogov zapustil) tri kitariste.

[10] Proces vere oz. Proces prepričanja.

[11] Junak otroške risanke; razjarjena, kruleča beštija.

[12] Positive Aspect of Negative Thinking je naslov Jayevega komada s plošče Against the Grain.

[13] Pisec pri glasbeni reviji The Big Takeover.

[14] Začetki Epitapha, sedaj največje punkovske založbe na svetu, segajo v leto 1980, ko so si člani Bad Religion izmislili njeno ime, da bi ovitek njihove prve E.P. plošče deloval bolj profesionalno.

[15] Greg Graffin si v prostem času prizadeva za doktorat iz paleontologije na univerzi Cornell.