Carmina Slovenica

Musica Inaudita

Mednarodno uveljavljeni mariborski zbor Carmina Slovenica letos predstavlja izjemno vznemirljiv koncertni spored z naslovom Musica Inaudita – Še ne slišana glasba. Pod umetniškim vodstvom dirigentke Karmine Šilec so pevke zbora Carmina Slovenica pripravile tri koncertne večere glasbe skladateljic redovnic, ki je bila doslej pri nas skoraj neznana. Premiera projekta Musica Inaudita je bila 12. januarja v samostanski cerkvi šolskih sester v Mariboru, ki ji je naslednji večer tam sledil še ponovitveni koncert, nato pa predstavitev z istim sporedom 20. januarja v veliki dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani.

Predstavljena dela so ustvarile skladateljice redovnice v različnih samostanih v Evropi in Latinski Ameriki v obdobju od 9. do 17. stoletja. Koncertni spored obsega koralne napeve bizantinske skladateljice Kassie, sekvenco Hildegarde iz Bingna z značilnim antifonalnim petjem, srednjeveške duhovne speve neznanih ustvarjalk iz kastilskega samostana Las Huelgas, motete redovnic iz severne Italije: Caterine Assandre, Marie Xaverie Peruconi in predvsem najizrazitejše ustvarjalke Clare Margarite Cozzolani ter popularnejše skladbe skladateljic Marie Joachine Rodriguez in Teodore Gines iz Mehike. Pevke zbora Carmina Slovenica izvajajo ta muzikalno in slogovno izjemno zahtevni koncertni spored s tremi vokalnimi solistkami: sopranistkama Simono Krajnc in Urško Žižek ter altistko Biserko Petkovič. V spremljevalni instrumentalni skupini na izvirnih zgodovinskih glasbilih muzicirajo: Sonia Altinier in Monica Pelliciari iz Italije na baročnih violinah, iz slovenskega zamejstva v Italiji prihajata gambistka Irena Pahor in virginalistka Dina Slama, pridružuje pa se jim Olga Pečeny na orgelskem pozitivu. O projektu Musica Inaudita od zamisli do realizacije na koncertnem odru je za Musko spregovorila dirigentka zbora Karmina Šilec.

Že nekaj let me zelo zanima ustvarjanje žensk – skladateljic in drugih glasbenic. Stik zbora Carmina Slovenica s to literaturo je star že tri leta. Prvo spodbudo in povabilo zanjo smo dobili s Festivala Radovljica, kjer smo leta 1999 izvedli zelo zanimiv koncertni spored z naslovom Pogubljene ženske v sodelovanju z ansamblom Sarband. Takrat smo začele nekoliko intenzivneje razmišljati, da bi lahko postala glasba skladateljic naša dolgoročnejša usmeritev. Na koncertu decembra lani z naslovom Nolite Tacere smo izvedle več skladb ustvarjalk. Spored Musica Inaudita smo pripravljale od oktobra 2000 in je do zdaj naš izvedbeno in vsebinsko najzahtevnejši projekt. Tokrat sem programsko posegla v starejšo glasbeno zakladnico in poiskala skladbe avtoric redovnic, ker je v obdobju, ki ga predstavljamo – od 9. do 17. stoletja – večina skladateljic živela in delovala v samostanih. Znano je, da so bili samostani edina alternativa za ženske, ki se niso želele poročiti. V samostane so se zatekale tudi zelo nadarjene, izobražene in ustvarjalne ženske, med njimi tudi glasbenice. Repertoar, ki smo ga izbrali, je pri nas skoraj neznan. Prav tako so neznane skladateljice, ki jih v tem projektu predstavljamo, zato mislim, da bo ta spored zanimiva glasbena izkušnja za vsakega poslušalca.

Raziskovanje ustvarjalnosti skladateljic in drugih glasbenic, ki so delovale v samostanih, presenetljivo odkriva izjemno bogastvo njihovega glasbenega delovanja, še posebej v srednjem veku.

Mislim, da je bila glasba v življenju redovnic vedno zelo pomembna. Spremljala je vso njihovo liturgijo in obredje, tako da so ji lahko posvečale veliko časa. Nekateri viri govorijo o tem, da so se posvečale glasbenim vajam tudi po osem ur na dan, pilile so vokalno tehniko in postale prave virtuozinje. Ker je bila glasba zanje stik z Bogom, največkrat pa tudi edini stik z zunanjim svetom, jim je gotovo veliko pomenila. Skladateljice redovnice so bile zelo izobražene, zato ni dvoma, da je njihova glasba nastajala na zelo visoki kakovostni ravni. Takšni so tudi njihovi partiturni zapisi, iz virov pa izvemo tudi, da so te skladateljice pisale za večinoma zelo izkušene glasbenike, celo za najvidnejše ansamble tedanje Evrope.

Koncertni spored Musica Inaudita obsega zelo raznoliko glasbo, nastalo v širokem časovnem razponu slogovno pestrih obdobij: od zgodnjega večglasja prek antifonalnega petja v srednjem veku do motetov zgodnjega baroka in popularnih latinskoameriških pesmi 17. stoletja.

Da,izbrala sem zelo različna slogovna obdobja, ne le kot pregled tedanje ustvarjalnosti skladateljic redovnic, ampak tudi glede na različna kulturna okolja. Tako začenjamo spored s Kassio, ki je prvo ime Vzhodne cerkve, zelo znana skladateljica himnične glasbe in ena najvidnejših osebnosti v bizantinskem Konstantinoplu. Potujemo iz Bizanca v Nemčijo srednjega veka, kjer je bilo duhovno življenje v ženskih samostanih zelo razvito. Gotovo je najpomembnejša ustvarjalka 12. stoletja Hildegarda iz Bingna, ki je bila ne le skladateljica, ampak tudi znanstvenica, filozofinja, mistikinja, zdravilka in prerokinja, po čemer je morda danes bolj znana. Nato se spustimo na jug Evrope, v Španijo, kjer še danes stoji zgodovinsko in glasbeno zelo pomemben samostan Las Huelgas. Tam so od 12. do 14. stoletja, v obdobju, ki ga predstavljamo v projektu Musica Inaudita, živeli Židje in tudi člani Vzhodne in Zahodne cerkve. To bogastvo različnih filozofij je gotovo pustilo pomemben pečat in obogatilo glasbeno ustvarjanje in izvajanje v tem samostanu.

V spored Musica Inaudita ste vključili tudi dela zelo zanimivih skladateljic iz severne Italije, med katerimi izstopa predvsem glasba Clare Margarite Cozzolani. Posebna osvežitev je tudi mehiška baročna glasba. Kako ste izbrali te ustvarjalke?

Zame je bilo zanimivo odkritje ustvarjanje lombardijskih redovnic, ki so živele v samostanih v okolici Milana. Tam je ob koncu 16. stoletja in v 17. stoletju delovalo več kot 6000 redovnic, med njimi Caterina Assandra, Maria Xaveria Peruconi in seveda Clara Margarita Cozzolani. Pomemben podatek je dejstvo, da so bila njihova dela natisnjena, to je bilo takrat redko, zato še bolj dragoceno. Večina skladb v rokopisih se je namreč izgubila ali pa je bila uničena.

Glasbo lombardijskih redovnic predstavljamo v drugem delu koncerta, med prvim, srednjeveškim, in drugim, baročnim delom, pa sem vključila avtorici iz Pueble v Mehiki. To sta Maria Joachina Rodrigues in Teodora Gines, ki sta delovali v 17. stoletju, njuna glasba pa evropskim glasbenikom in poslušalcem doslej ni bila znana.

Glasbo redovnic so v samostanih izvajali ob cerkvenih praznikih in drugih posebnih priložnostih. Zanimivo je razmišljati o načinih izvedbe. Znano je, da tudi v posvečenih prostorih glasbe niso izvajali le a cappella, ampak da so bili instrumenti velikokrat dobrodošli spremljevalci glasu.

Glede na raznolik spored, ki smo ga pripravili, velja poudariti, da so glede na obdobje in slog velike razlike v izvajalskih načinih. Himnično glasbo in zgodnjo polifonijo izvajamo pretežno a cappella ali zgolj z občasno podlago v basu. Skladbe poznega 16. ali 17. stoletja pa seveda izvajamo s predpisanim generalnim basom, ponekod kar s spremljavo več starih instrumentov, ki so danes pri nas že veliko bolj znani, kot so bili recimo pred desetimi leti. Izbrali smo orgelski pozitiv, čembalo ali virginal, baročni violini in violo da gamba. Ti instrumenti izvajajo stalno basovsko linijo, podpirajo pa tudi melodične linije, namenjene glasovom, in so zato nujni pri izvedbi. Glasba, ki jo izvajamo, je pri nas nekaj novega, še premalo znanega. Pri ustvarjanju tega projekta sem imela zelo malo možnih primerjav, kako bi se lahko približala takratni, zgodovinski izvedbi. Delo s pevkami je zahtevalo veliko predhodnega študija, priprave na izvajanje pa so bile toliko intenzivnejše. Ukvarjanje s to raznoliko in dragoceno literaturo in sploh vživljanje v glasbo tistega časa je za nas vse poseben izziv in veliko zadovoljstvo.

Tjaša Krajnc