Kozmična Amerika

Howard Duane Allman

(20. 11. 1946, Nashville, Tennessee - 29. 10. 1971, Macon, Georgia)

Steklo po strunah

Minilo je 30 let, odkar je odšel v večnost eden največjih kitaristov zlatega obdobja rokenrola, Duane Allman, ali kakor so mu rekli na jugu Amerike, Brother Dwayne. Eden najbolj poštenih, glasbi vdanih, spoštovanih, preprostih in iskrenih ljudi, kar jih je kdaj bilo v glasbi, in eden pomembnejših mojstrov igranja na slidovsko kitaro.

Zakaj Duane Allman ni bil nikoli tako popularen kot Jimi Hendrix, Eric Clapton, Jimmy Page in drugi kitarski junaki njegovega časa, čeprav jih je prekašal? “Zato, ker se nikoli ni ujel v pasti slave in je vedno ostal zvest sebi, glasbi in družini,” pravi slovenski arhivist skupine The Allman Brothers Band Matjaž Kumelj, človek, ki ima v svoji zbirki posnetke, za katere še niste slišali. “Nikoli ni zapadel zahtevam šovbiznisa in je vedno delal samo tiste stvari, ki so se mu zdele prave. Čeprav je umrl v času, ko so rockovski idoli umirali eden za drugim, njegova smrt, čeprav nesmiselna in tragična, ni bila podobna drugim. Ni bil žrtev mamil, ni bil žrtev osamljenosti. Ni imel nobene želje po smrti. Bil je preprosto žrtev nesmiselne prometne nesreče z motociklom,” nam je še povedal Kumelj.

Snemanja z drugimi

Ker smo o kitaristovem delu z matično skupino že pisali, se tokrat posvečamo Duanovim snemanjem z drugimi glasbeniki, predvsem zapisom, ki so dosegljivi na dveh Antologijah, ki sta izšli po njegovi smrti. Seveda se nisem mogel upreti skušnjavi in v sklepnem delu pisanja omenjam še nekaj neizdanih posnetkov skupine Allman Brothers Band iz Kumeljevega arhiva.

Duane Allman se je rodil v Nashvillu v Tennesseeju 20. novembra leta 1946. Očeta je leta 1949 ubil neki avtoštopar, medtem ko se je vračal domov za božič iz vojaške službe v Koreji. Leta 1958 se je mati z mladoletnima Duanom in Greggom preselila v mesto Daytona Beach na Floridi. Duane je v nekem intervjuju povedal, da je v začetku šestdesetih let brat Gregg dobil za božič kitaro, on pa motocikel Harley Davidson. Gregg se je naučil igrati kitaro, on pa je svojega harleyja na prvem ovinku razbil, razbitine pa zamenjal za kitaro. Kmalu sta z bratom sestavila skupino The Escorts, House Rockers, potem pa Allman Joys.

Konec šestdesetih let sta se preselila v Los Angeles in ustanovila skupino Hourglass, vendar je bila tudi ta epizoda bolj kot ne nesrečna, saj niso mogli igrati svoje glasbe. Gregg je ostal v Los Angelesu in poskušal napraviti samostojno kariero, Duane pa je postal studijski glasbenik v legendarnih studiih Fame Recording Studios v Muscle Shoals Alabama, kjer je skupina Hourglass prej naredila nekaj posnetkov za svojo dušo – stare bluese B. B. Kinga in podobne lastne skladbe. Marca leta 1969 je bila ustanovljena skupina The Allman Brothers Band, a o tej zgodbi smo že pisali.

Duane je svoj prvi posel opravil na snemanju z Wilsonom Picketom za album Hey Jude jeseni 1968. Duane je Wilsonu predlagal, naj posname skladbo Hey Jude. Rick Hall, lastnik družbe Fame Studios, je pripovedoval o Duanu, da je vedno delal stoje, nikoli ni sedel, in vedno je vse posnel v enem poskusu. Če ni bil zadovoljen, ni hotel ponavljati, in je raje dejal: “Danes ne morem več, pridem jutri, pa bomo naredili znova!” Bil je močna in karizmatična osebnost z izjemno pozitivno energijo in velikokrat je pomagal drugim s svojo navzočnostjo, da so dali od sebe najboljše, včasih je bila njegova moč tako velika, da so se ga bali kot boga in zaradi nervoze niso mogli niti igrati, zato niso posneli nič pametnega.

Duane je bil mojster igranja s stekleničnim vratom. Naši vrli poznavalci bi hitro kakšno rekli čez njegovo znanje, a ob poslušanju skladbe The Road of Love, ki jo je Duane posnel s Clarenceom Carterjem, lahko čutimo, da se bliža konec sveta, ko pride čas za njegov “bottleneck solo”. Kaj takšnega preprosto ni slišati vsak dan. Duane je bil pač človek hitre roke, včasih malce površen, redko dovršen, vsaj po mojem mnenju pa skoraj vedno prepričljiv in poln dobrih glasbenih zamisli. Sodeloval je tudi na snemanju prvenca Boza Scaggsa, ki je igral v Kaliforniji v prvotni zasedbi Steve Miller Banda, v času njihovih najboljših albumov Children Of The Future in Sailor, potem pa je skupino zapustil ter poskusil solo kariero. Kaj je lepšega kot otožen blues o izgubljeni ljubezni v poznem večeru “Nekdo naj mi posodi 10 centov, poklicati moram dekle, ki me je zapustila” v skladbi Loan Me A Dime Boza Scaggsa, ki so jo Allmani igrali po tridesetih letih na predlanski turneji, ko je z njimi igral beli bluesman Jimmy Herring.

O Layli in drugih ljubeznih

Vrhunec Duanove studijske kariere je nedvomno večna klasika kitarskega rocka Layla and Other Assorted Love Songs Claptonove skupine Derek and The Dominos. Snemanja so potekala v Criteria Studios v Miamiju na Floridi od avgusta do oktobra 1970. Po mnenju poznavalcev rocka je to ena največjih mojstrovin. Producent je bil legendarni Tom Dowd, Clapton pa je tedaj preživljal osebno travmo zaradi nesrečne zaljubljenosti v ženo najboljšega prijatelja Georgea Harrisona, Patty Boyd. Vso bol in trpljenje je hotel izpeti v ustvarjanju nove zbirke pesmi, posvečene predvsem nesrečni ljubezni. Skladbe Have You Ever Loved A Woman, Why Does Love Got To Be So Sad, Bell Bottom Blues in druge govorijo o tem in večinoma samo o tem. Allman Brothers Band je nekega avgustovskega večera igral na koncertu v Miamiju in Eric je želel na koncert. Po koncertu sta obe skupini odšli v studio in Duane je vprašal, ali lahko gleda in posluša njihova snemanja, Eric pa mu je odvrnil: “Kaj boš samo gledal, kitaro igraj!” In tako je Duane postal neuradni član skupine Derek and Dominos. Brez Duana Allmana ta album ne bi bil taka mojstrovina, kot je. Duane je bil tista gonilna sila, ki je pognala Erica Claptona prek meja sposobnosti ustvarjalnosti, ki je nikoli prej niti pozneje v karieri niti približno ni dosegel. Večina kitarskih solov je Duanovih, tisti znameniti uvod v Laylo – sedem dih jemajočih not, ki so najvznemirljivejši uvod, kadar koli zaigran v roku – to je Duanova zamisel in delo!

Med snemanjem Layle je bilo posnete veliko dobre glasbe; na nekaterih jam sessionih so sodelovali celo vsi člani skupine The Allman Brothers Band, in nekaj tega je izšlo uradno, drugi posnetki pa so na več ilegalnih zbirkah. Ena najbolj znanih je tista z naslovom Substance Vol. I, ki je odlična, a se je žal ne da več dobiti v originalni izdaji. Kroži še ena zanimiva anekdota: Eric Clapton je hotel Duana, ki je bil takrat že v skupini Allman Brothers, “speljati” in ga zvabiti k Dominos, vendar je Duane ponudbo gladko zavrnil, ker je bil načelen in zvest. Rekel je: “Tega ne morem narediti.” In odšel. Derek and The Dominos so razpadli med snemanjem drugega, nikoli uradno izdanega albuma v Londonu, maja leta 1971. Tak je bil Duane, preprost in načelen, nikoli ni sklepal kompromisov, in vsakomur je povedal, kar je mislil. V knjigi Scotta Freemana z naslovom Midnight Riders je zanimiv opis, kako je Duane videl Allman Brothers kot sodobno različico Butcha Cassidyja in Sundancea Kida, potujoč od mesta do mesta. A namesto da bi ropali banke, so igrali najboljši rokenrol tistega časa. Prijazni, če si prijazen z njimi, a nevarni ljudje, če z njimi postopaš slabo!

V zbirki Matjaža Kumelja, tudi v svetu znanega zbiralca ekskluzivnega glasbenega gradiva, povezanega s skupino The Allman Brothers Band, je več pravih glasbenih cvetk. Ena najzanimivejših je posnetek skladbe Sugar Magnolia, ki jo je skupina Grateful Dead posnela na koncertu 26. aprila leta 1971 v Fillmore Eastu, gost v nekaj skladbah pa je bil Duane. Deadi so bili poleg Allmanov najbolj priljubljena skupina Billa Grahama. Lani je izšla zbirka posnetkov te legendarne serije petih koncertov, zadnjih, ki so jih Deadi zaigrali v tej dvorani, a žal tega posnetka v uradni zbirki ni. The Allman Brothers so bili tudi pod velikim vplivom Milesa Davisa in Johna Coltrana. Duane je povedal, da z Greggom v nekem obdobju nista poslušala ničesar drugega kot album Kind of Blue. Vpliv te mojstrovine je zato čutiti v vsej glasbi zgodnjih Allmanov. V aprilu leta 1971 so posneli nekaj demo posnetkov, ki nikoli niso bili uradno izdani, so pa na neuradni izdaji z naslovom Gatlingburg Tapes. Med njimi je odlična izvedba znamenite skladbe My Favorite Things iz filma Moje pesmi moje sanje. Nedokončana verzija Allman Brothers Band je po duhu neverjetno blizu Coltranovim izvedbam.

Konec neke kariere

Poletje 1971 pomeni vrhunec v karieri Allman Brothers Banda, saj je izšel znameniti koncertni album z marčevskih nastopov v dvorani Filmore East, Rolling Stone pa je tedaj objavil hvalnico skupini z znamenito izjavo, da je to brez dvoma najboljša rokenrol skupina, kar jih je Amerika dala v zadnjih petih letih. Bratje so začeli snemanje nove plošče Eat A Peach in vzeli so si predih. Duane je prišel v petek, 29. oktobra 1971, na obisk v Big House v Maconu s čestitkami za rojstni dan Berryjevi ženi Lindi. Ko je na svojem harleyju odšel, je z motorjem padel, ko se je hotel izogniti tovornjaku, in se smrtno ponesrečil. Tako se je končala kariera enega najboljših glasbenikov v njegovem 25. letu. Živel je hitro in hitro izgorel, pustil pa je neizbrisen pečat in nepozaben spomin v čudoviti glasbi. Zapustil je hčer Galadriel, ki je dobila ime po osebi iz Tolkienovega romana Gospodar prstanov, Duanove najljubše knjige. 1. novembra je bila pogrebna slovesnost in prišla je večina glasbenikov, ki so igrali z njim, Jerry Wexler pa je imel čustven govor. Zbrali so se člani skupine in začeli igrati. Gregg je zapel blues Elmorja Jamesa The Sky is Crying, pridružil se jim je še Delaney Bramlett in vsi so zapeli Will the Circle Be Unbroken.

Allmani so si opomogli in nadaljevali brez Duana, čeprav jih je tragedija spet udarila, skoraj natanko leto pozneje, 11. novembra 1972, ko se je v skoraj popolnoma enakih okoliščinah smrtno ponesrečil Berry Oakley. Pa so znova našli moč za nadaljevanje in kljub mnogim padcem so danes boljši kot kadar koli prej. “Smrt Duana Allmana označuje konec nečesa, vendar vsaka smrt nosi v sebi novo rojstvo, vsak konec skriva nov začetek,” nam je v pogovoru povedal Matjaž Kumelj. “Tudi jaz jemljem ta dan kot dan konca in dan novega začetka, ali kot poje Gregg v pesmi Midnight Rider: The Road Goes On Forever, cesta se nikoli ne konča. Nikoli ne vemo, kaj nam bo prineslo življenje. Vsak mora najti v sebi dovolj moči, da premaga bolečino in začne novo življenje. Allman Brothers Band so to zmogli večkrat. Duanov duh je še vedno živ in njegov vpliv je navzoč v današnji glasbi. Zanimivo je njegovo razmišljanje o rokenrolu: vsi imajo preveč resen pristop do te glasbe, Little Richard in Chuck Berry sta vse povedala v treh minutah. Rokenrol ni težka filozofija, to je zabava in je kot časopis za nepismene. Nikoli se ni politično angažiral, čeprav je bilo tisto obdobje burno; na vprašanje: Duane, kaj pa vi na jugu naredite za revolucijo, je odgovoril: Well, We Down South Eat A Peach for Peace! (Mi na jugu pojemo breskev za mir!).”

Duane Allman bi bil danes star 55 let, in zanimivo bi bilo videti, kaj bi bilo z njim. “Moje intimno mnenje je, da je bilo tako usojeno, da je umrl mlad, a tako, da je pustil nepozaben in neizbrisen spomin in pečat,” meni Matjaž Kumelj. “Mogoče zveni absurdno, a mislim, da je več pomagal iz onstranstva, kot pa če bi živel še danes. Nekateri ljudje so pač takšni, posebni - in zaradi njih smo tudi mi lahko boljši, če imamo srečo, da živimo z njimi ali pa v njihovem času.”

Jane Weber

V obdobju, ko je Duane Allman služil v studiih Fame (1968–1970), je sodeloval pri skoraj tridesetih ploščah. Tu so zbrana najpomembnejša sodelovanja.

Aretha Franklin: Soul '69 (Atlantic)

Aretha Franklin: This Girl's in Love with You (Atlantic)

Aretha Franklin: Spirit in the Dark (Atlantic)

Delaney and Bonnie and Friends: To Bonnie from Delaney (Atco)

Delaney and Bonnie and Friends: Motel Shot (Atco)

Delaney and Bonnie and Friends: Delaney and Bonnie Together (out of print)

Wilson Pickett: Hey Jude (Atlantic)

King Curtis: Instant Groove (Atco)

Boz Scaggs: Boz Scaggs (Atlantic)

John Hammond: Southern Fried (Atlantic)

Arthur Conley: More Sweet Soul (Atco)

Johnny Jenkins: Ton-Ton Macoute (Capricorn)

Derek and The Dominos: Layla (Atco)

Laura Nyro: Christmas and the Beads of Sweat (Columbia)

Ronnie Hawkins: Ronnie Hawkins (Cotillion)

Ronnie Hawkins: The Hawk (Cotillion)

Otis Rush: Mourning in the Morning (Cotillion)

Lulu: New Routes (Atco)

Sam Samudio: Sam, Hard and Heavy (Atlantic)

Herbie Mann: Push Push (Embryo)

Cowboy: 5'll Getcha Ten (Capricorn)

Ljubitelje skupine The Allman Brothers Band opozarjamo tudi na lani izšlo zgoščenko s triindvajsetimi posnetki skupine The Hour Glass, ki jo je pod številko BGOCD536 izdala založba BGO (www.bgo-records.com). Pozornosti je vreden tudi novi projekt Dickeyja Bettsa z naslovom Dickey Betts Band: Let's Get Together, ki ga je na zgoščenki izdala založba FreeFalls (www.freefalls.com).