Letnik: 2002 | Številka: 3 | Avtor/ica: Danijel Mežan

Godspeed You Black Emperor!

Nikoli ne bomo v Hustlerju!

Kot marsikdo ve - če pa še ne, naj prebere recenzijo koncerta - se je sredi februarja po naših krajih potikala montrealska devetčlanska atrakcija Godspeed You Black Emperor!. Ne le da so s seboj privlekli močne ohladitve in celo sneženje, temveč so tudi še enkrat več dokazali, zakaj me tako privlači njihova želja po osami in kar se da veliki avtonomiji od potrošniške družbe.

Glasba je pač preveč intimna, osebna, vizualna in zamaknjena. Taka, da bi v njenih čarih in omami še najraje užival le z lastnimi možgani, fizičnimi predispozicijami in tudi z zaprtimi očmi, če je treba. A ne samo to - skupina se je izkazala kot še vedno kompaktna celota, kjer pa ima seveda vsak svoje mnenje, politične nazore in zamisli. Nenazadnje se že po temperamentu razlikujejo kot dan in noč. In bržkone bi jih bilo zelo težko miriti v skupinskem pogovoru. In zelo sem bil hvaležen, ko mi je “črnohumorist” skupine - bobnar in zvočni manipulator Aidan Girt, ki ga poznamo še po delu v Exhaust in 1-Speed Bike - ob tretji jutranji uri drugega večera v zagrebškem Pauku namenil nekaj dragocenih minut, ki so mu preostale, preden so se podali na zasluženo zabavo.

Pred časom sem videl koncert vaših soborcev Do Make Say Think in eden od članov mi je zaupal zelo zanimivo misel. Zaradi same glasbe in podzemnih načel se mora namreč kot glasbenik za preživetje omejevati še s približno devetimi dodatnimi službami, medtem ko njegova punca - fotografinja - služi kar precej denarja. Se ustvarjanje muzike za vas splača ali morate tudi vi preživeti dele dneva po rednih službah? Pred časom si rekel, da sedaj lahko odplačaš študentsko posojilo in končno po desetih letih obiščeš tudi zobozdravnika.

Do neke mere se splača, saj - kot vidiš - vseskozi delamo. Čeprav je sedaj huje, saj sem skoraj brez prebite pare na računu. Težaven položaj, kot vedno. A lahko smo srečni, da večino denarja poberemo prav s prodajo plošč. Montreal je hkrati za življenje tudi precej poceni velemesto. Poleg tega imamo odličen odnos z obema založbama: s čikaško Krankyj in z lokalno Constellation. Namenita nam namreč kar 50 odstotkov celotnega dobička, in kar je najpomembneje - plačujeta točno. Čuden pa je predvsem občutek, ki ga doživljam ob uspehu, saj v takem položaju še nikoli nismo bili. Na začetku si nismo zastavili cilja, da bomo ustvarjali muziko zato, da bi kaj zaslužili. Mislili smo celo, da smo s tako glasbo pravzaprav izgubljeni primer (smeh). In to nam je po svoje olajšalo stvari, saj smo si položaj zamislili tako, kot da bi rekel: Prav, igrali bomo muziko, sproti pač izgubljali denar in na koncu preprosto po malem eksplodirali. A največje nasprotje, skorajda paradoks naše okolice in stvari, ki nas obkrožajo, nam trenutno najlepše ponazori slika, ki jo je moj prijatelj našel v smeteh in visi na steni našega snemalnega studia. Fotografija je iz slovite revije Hustler, na njej pa lahko vidiš Nicka Cava, ki je obkrožen s kopico nagih, prsatih mladenk. In zanimivo je, da je Hustler Cavu plačal, da jo je posnel; nekdo si kot vse kaže ni mogel pomagati, da na fotografijo ne bi napisal “zajebi profesionalne muskontarje” in “Nick Cave mora umreti”. Mi smo, kot vse kaže, trenutno v podobnem svetu, le v Hustlerju za zdaj še nismo (smeh). Poskušali se mu bomo izogibati. A vendar smo v položaju, ko potencialno že lahko nastopijo problemi in težave. Najbrž se bom moral vrniti h kakšni stari zaposlitvi: mogoče bom spet pomivalec posode ali kaj podobnega.

Nekoč ste izjavili, da imate v Montrealu precejšnje težave z organizacijo podobno, a drugače zveneče muzike, saj ni veliko klubov, ki bi podpiralo vašo sceno. Je še vedno tako?

To danes sploh ni več težava. Sploh zato, ker je naš basist Mauro odprl lokal in poskrbel, da se stvari rešijo. Z Godspeed You Black Emperor! je sicer težko, saj smo preveliki za njegov bar. Smo pač v višjem nivoju, ko vse več ljudi prihaja na naše koncerte, to seveda pomeni, da se ukvarjamo z drugačno vrsto posla in dreka. Vedno se namreč opominjam, da so nas velikokrat nategnili, ko smo začeli in smo se morali ukvarjali z majhnimi posli. Bilo je grozno in odurno. Igrali smo v majhnih lokalih za “zajebane kurce”, ki vodijo male lokale, sedaj pa igramo v večjih prostorih za večje kretene. Včasih se obnese, večinoma pa je seveda eno veliko razočaranje.

Kako danes po vseh teh letih delovanja gledaš na zelo razgibano in pisano Montrealsko sceno? Z založbama Alien8 Recordings in Constellation ter z vrsto bendov in projektov, kot so A Silver Mt. Zion, Mollasses, Shalabi Effect, Set Fire To Flames in še mnogi drugi, se zdi scena neverjetno povezana, trdna in lep dokaz, kako se glasbeniki z vseh vetrov v zarotah lotevajo ustvarjanja neverjetne nove in drugačne muzike.

Stvari so bile še pred petimi ali šestimi leti zares slabe in grozne. V tem času je veliko ljudi vložilo neverjetno količino energije in moči v ustvarjanje in v to, da se je scena začela zdravo razvijati. Poleg tega je večina teh ustvarjalcev in ljudi že vnaprej vedela, da ne bo zaslužila veliko denarja. In ga še vedno ni. Tudi mi ne služimo bajnih vsot, čeprav ta tema ljudi zelo zanima. A ustvarjalci se tega vedno zavedamo. In ker so se stvari v Montrealu začele pozitivno premikati, se tudi mi zavedamo, da imamo prav fino mesto pod soncem. Paziti moramo le, da ne bo začela celota stagnirati s tem, ko vseskozi prihajajo novi in novi ljudje. Prav strašljiv se mi zdi podatek, da hoče veliko ljudi priti v Montreal. Dobivamo celo elektronsko pošto, kjer nas fani sprašujejo, če bi se lahko pridružili Godspeed You Black Emperor!. To je v popolnem nasprotju s tem, kar počnemo. Ustvarjati pač hočemo sami in z lastnimi močmi. Tudi ljudje v Sloveniji naj naredijo svoj bend, spočnejo svojo založbo, svoj snemalni studio ali pač prostore za koncerte - in naj ne razmišljajo o tem, da bi se preselili v našo sosesko. Ne vem, če je kdo iz Slovenije to že naredil, a z ljudmi iz Severne Amerike se dogaja pogosto. Preprosto ne vem, zakaj hočejo ponoreli ljudje živeti v naši soseski, saj je tako kot vsaka tudi ta samo pač preprosta soseska, v kateri se ne dogaja prav nič razburljivega. Je prekleto dolgčas. Tam so stari ljudje, otroci in ljudje, ki imajo službe.

Se poleg glasbe ukvarjaš še s kakšno drugo vrsto umetnosti?

Ne, delam samo še v antikvariatu.

Kako vidiš lastni glasbeni razvoj in evolucijo skupine od takrat, ko ste začeli?

Kar se mene tiče, lahko rečem, da igram bolje, kot sem igral včasih, a vedeti moraš, da sem takrat prebil tudi od 40 do 50 ur na teden kot pomivalec posode (smeh). Sedaj imam vsekakor več prostega časa za ustvarjanje muzike in vseskozi se opominjam, da sem trenutno v nadvse ugodnem, privilegiranem položaju. In poleg tega mislim, da kar velika večina poslušalcev, ki kupi ploščo in poskrbi, da mi ni potrebno delati v redni službi, težko privarčuje kakšen dinar. Nenazadnje bi jo lahko kupil kdo, ki je tudi sam pomivalec posode. In prav zato se poskušam še bolj posvetiti sami glasbeni plati. Kar pa se tiče Godspeed You Black Emperor!, lahko rečem, da nam služb ni bilo treba ohraniti, ko smo enkrat prišli do, recimo, statusa profesionalnega glasbenika. Prav s tem so ljudje postali tudi tesneje povezani, sprejeli smo odločitev, kdo bo v bendu, in tudi sami glasbi vtisnili večjo trdnost, kompleksnost.

Preden si prišel v Godspeed You Black Emperor!, si precej časa posvetil tudi triu Exhaust, ki so za Constellation sredi devetdesetih let izdali ploščo. Ste še vedno aktivni?

Tale pogovor bo, kot vse kaže, premierna svetovna napoved nove plošče, ki izide za Constellation. Najbrž že to jesen. Naslova pa še nismo določili.

Ali je glasba podobna tistemu, kar ste počeli že do sedaj?

Niti ne, saj tokrat nisem uporabil svojega “imena” 1-Speed Bike za kakšne remikse kot v preteklosti. Shematsko je sicer podobna, a ne tako preobložena, napadalna in razbita po celotnem prostoru kot prvenec. Bo pa zelo težka in počasna muzika.

Kako se vsi projekti, pri katerih delate zelo raznoliko muziko, izražajo v kreativnem procesu Godspeedov?

Vse je povezano. Z Godspeed You Black Emperor! smo imeli skoraj enoletni premor ...

... in kot zamenjavo naredili Set Fire To Flames - nekakšen alter ego, le brez Efrima?

In brez Thierryja, Norsole... (smeh). Vse te stvari so popolnoma povezane in mi ponujajo možnost, da grem kam drugam in delam kaj drugega. Če bi ves čas igral le z Godspeed You Black Emperor!, bi se zelo hitro naveličal. Nočem vsak večer preigravati ene in iste preklete pesmi ter aranžmaje in glasbeni slog. Ko pa delam še z drugimi ljudmi, dobim možnost, da lahko preizkušam različne strukture, hitrosti, tempo in občutja. A hkrati mi tudi omogoča, da razvijem lastne veščine in se nadgrajujem kot glasbenik. Nenazadnje se vedno lahko vrnem nazaj k bendu.

Kako pa je nastala sama zamisel za projekt Set Fire To Flames, s katerim ste izdali prvenec za založbo Alien8 Recordings? Kar malce sem bil razočaran - ne sicer glasbeno -, saj ste naredili za kar 11 ur gradiva, na albumu pa se je znašel le en popolnoma obdelan nosilec zvoka. Kje so “ostanki”?

Nisem prava oseba za ta pogovor, saj sem - če povem dobesedno - odšel k Davu (op. a. Dave Bryant, kitarist Godspeed You Black Emperor! in idejni vodja Set Fire To Flames) na dom, stopil v njegovo hišo, poslušal približno deset minut, odigral tolkalski del v kakšnih petnajstih minutah in potem odšel. In to je to. O. K. Še enkrat sem prišel nazaj in naredil remiksano verzijo. Komad sem namreč najprej poslušal, pobral nekaj semplov in odšel domov. V domačem studiu sem naredil remiks. To pa je vse, kar ti lahko povem.

Z Godspeed You Black Emperor! ste snemali tudi novo ploščo v Čikagu s Stevom Albinijem. Kakšno je bilo doživetje, kako boste album naslovili in kdaj bo ugledal luč dneva? Kar nekaj komadov ste odigrali namreč tudi na koncertu.

Ne vem, kako se imenuje in kdaj izide, ampak sama izkušnja je bila zelo prijetna. Zavedati pa se moraš tega, da je vsako ploščo Godspeed You Black Emperor! zelo težko narediti in miksati, če imaš devet ljudi v enem prostoru. Je politična in glasbena stvar. Nismo je še miksali, tako da ne vem, kdaj izide, a Steve Albini je prekleto dober. Točno ve, kako posneti rockovske bende, a to ni preveč presenetljivo, a ne? (smeh)

Legenda govori tudi o tem, da bendom, ki jih ima rad, ne računa nič. Tistim, ki jih ne mara in jih snema le za denar, pa dostavi masten račun. Ste mu vi plačali?

Seveda. Mene sploh ne moti, če dam Albiniju denar. Še rad mu ga dam, saj ga zaslužimo dovolj. Sploh mi ni težko dati denarja takemu človeku, saj je tudi takrat, ko smo bili v njegovem studiu, snemal še dva druga benda. Sicer se ne spomnim njunih imen, a meni se zdi, da je super, če imaš na plošči napisano ime človeka, ki je na primer posnel “tipa” iz Led Zeppelin. (smeh)

Kdo dela ovitke vaših plošč in nasploh vseh albumov založbe Constellation? Ovitki so tako lepi in posebni, da bi ploščo - tudi če ne bi poznal muzike - najbrž kupil tudi samo zaradi njih. Zares se vidi, da je v celoten koncept vloženo veliko ljubezni.

Ovitke delamo sami. Nekateri so boljši v tem, drugi spet v čem drugem. Delujemo pač tako, da vsak prinese nekaj k bendu. Potem se skupaj usedemo in si pričnemo težiti in velikokrat se tudi sporečemo.

Kakšni pa so načrti za prihodnost?

Turnejo moramo še dokončati. Težava je prav v tem, da se nenehno prepiramo in ne moremo delati načrtov za daljno prihodnost, ampak le za obdobje pol leta. In konec koncev stvari morajo biti malce razpuščene, saj pri devetih ljudeh ne moreš reči: Prav, sedaj bomo sedli skupaj in naredili načrt za naslednja štiri leta. Stvari se pač premikajo počasi. Najprej se odločimo za turnejo, potem čez nekaj časa še za snemanje albuma in tako naprej. Ko se bomo morali soočiti z naslednjo odločitvijo, se je bomo lotili takrat, kot ta čas tudi nastopi.

Danijel Mežan