Britanski folk

Pogumni športniki, hazarderji in navijači

V ciklu člankov o britanski ljudski glasbi smo pisali že o več zanimivih temah, tokrat pa so na vrsti ljudske pesmi, ki pripovedujejo o konjskih dirkah, boksu, nogometu in podobnih, za slovensko uho morda nekoliko nenavadnih temah. Na trak so jih zapisali Ewan MacColl, A. L. Lloyd in Roy Harris.

Večino pesmi, ki jih najdemo na zgoščenki z naslovom Pogumni športniki vsi: hazarderji in športni navdušenci, je založba Topic Records izdala že leta 1958 na 10-inčnem albumu z enakim naslovom. Leta 1962 je sledila mala plošča z naslovom Gamblers Et Sporting Blades.[1] Na plošči iz leta 1998 so zbrane pesmi z obeh prejšnjih, dodane pa so še tri nove s podobno tematiko. A. L. Lloyd je ob izdaji prve plošče zapisal: “Pravijo, da sta spopad z orožjem in ljubimčevo vsiljivo šepetanje najpogostejša navdiha za pisanje balad. Velikokrat je na začetku balade zvok, ki v poslušalcu zbudi predstavo o znanih okoliščinah. Tako lahko na začetku slišimo glas lovskega roga, topot kopit čistokrvnega žrebca po gosti travi ali zamolkel udarec s pestjo v moško čeljust. Pred sto[2] leti so pradedje današnjih športnih novinarjev ždeli v pritličnih pivnicah in čakali, da jih obišče njihova muza ali da bo pritekel mimo uslužbenec te ali one založniške hiše z naročilom za balado o najnovejšem boksarskem prvaku ali o konjski dirki, za katero bi mu plačali 2 funta in 6 penijev.”

To je bila žejna druščina zakajenih pesnikov in njihovo pisanje je bilo največkrat obupno slabo. Nekatera dela pa so vendarle združevala moč, vzdržljivost in celo ponižno obliko nemoralnosti. To pa je več, kot lahko rečemo za večino današnjih športnih poročevalcev.

Boksarska in kvartopirska tematika

Večina pesmi z albuma je nastala v 19. stoletju.[3] Tekmovalni športi so se takrat šele začeli razvijati v profesionalne, za množice privlačne dogodke, ljudska ustvarjalnost pa tudi še ni čisto poniknila. Moderna balada pouličnega hazarderja o dvoboju med Turpinom in Sugar Rayem je jasen dokaz, da vrelec, ki je spodbujal k pisanju balad (čeprav je največkrat prihajal iz pivskega soda), še zdaleč ni presahnil.

V britanski ljudski glasbi je veliko pesmi o boksu in njegovih junakih. Eno takšnih z naslovom “Morrisey in ruski mornar” je za založbo Topic zapel Ewan MacColl. Boksar John Morrisey se je rodil 5. februarja 1831 na Irskem. Leta 1852 se je prvič preizkusil v ringu v kraju Mare Island v Kaliforniji, v enajsti rundi je premagal Georgea Thompsona in zaslužil 2000 dolarjev. Pozneje je v sedemintrideseti rundi premagal še Jamesa Yankeeja Sullivana, leta 1858 pa je dobil najtrši boj - zdaj že pretep epskih razsežnosti z nekim ruskim mornarjem v oddaljeni Tierri del Fuego.[4] Uradnih zapisov o tem dvoboju sicer ni, zato pa je toliko bolj zgovorno ustno izročilo. Balada o znameniti zmagi Johna Morriseyja še vedno greje srca irskih podeželanov, ko se zvečer zberejo ob ognjišču in klepetajo dolgo v noč. MacCollova različica je nastala v Carni, v grofiji Galway. Pozneje je John postal lastnik več igralnic in je bil pod Tammanijevim pokroviteljstvom dvakrat izvoljen v parlament, zaradi slabe naložbe v delnice Vanderbiltove železnice pa je na koncu obubožal. Tako vsaj pravi zgodovina.

Pesem Heenan And Sayers govori o dvoboju med prvakoma težke kategorije Tomom Sayersom in Johnom C. Heenanom[5], ki je bil 17. aprila 1860 v mestu Farnsborough v Hampshiru. V sedemintrideseti rundi so prijatelji obeh boksarjev planili v ring, tako da so jih morali razgnati policisti. Po štirih rundah je morala policija spet posredovati, dvoboj je bil pretrgan in rezultat neodločen. Ta boj velikanov je navdihnil mnoge balade; ameriške po pravilu poveličujejo Heenana, angleške pa trdijo, da je bil Sayers zgolj zaradi posredovanja policije ob veličastno zmago. Ta balada kljub navidezni nepristranskosti povsem pošteno in odkrito dodeli zlato rokavico Heenanu.[6]

Zbiralec ljudskih pesmi Frank Kidson je pesem Card Playing Song našel pri nekem vojaku, ki se je je naučil v Indiji v petdesetih letih 19. stoletja. V izvirniku naj bi vsako kitico pel kdo drug in vsak je, še preden je prišel do polovice, izpraznil kozarec, da bi dobil navdih. Obstajajo tudi precej manj spodobne različice. Card Playing Song je zelo primerna za bodoče pevce, saj omogoča neomejeno improvizacijo.[7] Zanimivo je, da tudi če govorimo o hazarderskih pesmih, hitro naletimo na ime A. L. Lloyda. In za kaj gre v pesmi The Bold Gambling Boy?[8] Na videz preprost fant sreča skupino spretnih hazarderjev. Poskušajo ga oslepariti, vendar je mladenič pametnejši. Podobne zgodbe najdemo v zgodovinskih romancah in filmih o Divjem zahodu, pogoste so tudi v ljudskih pripovedkah. The Bold Gambling Boy je ena manj številnih različic; pesem so sicer poznali, vendar je bila natisnjena le enkrat. To ni najbolj razumljivo, saj se odlikuje po melodiji in po besedilu in jo je vsekakor vredno poznati.

Ljudski pevci so peli o vsemogočih temah, tudi o galskem nogometu. Jeseni leta 1957 so angleški časopisi objavili zgodbo o ženi, ki je sežgala možev nogometni dres in čevlje. V zagovor je povedala: “Spalnico je prepleskal rdeče in belo, torej v barve najljubšega nogometnega moštva. Na posteljno pregrinjalo sem morala izvesti vsa imena nogometašev, in to tako, kot so razporejeni na igrišču. Nočne svetilke sva imela v obliki nogometnih žog. Mož bi raje izgubil službo kot zamudil tekmo. Njegove čevlje sem sežgala zato, ker mislim, da ga je nogomet popolnoma obsedel.” Takšna obsedenost ni nič novega, vsaj ne v pesmi, ki jo nekateri poznajo tudi pod naslovom Football Crazy [Nor na nogomet] in je stara že stoletje. Aktualna različica z albuma založbe Topic ima naslov Gaelic Football in je del repertoarja znanega irskega pihalca Seamusa Ennisa, na plošči pa jo poje Ewan MacColl.

O konjskih dirkah

Angleži bi ne bili Angleži, če ne bi bili obsedeni s konjskimi igrami. Znana je pesem o slavni kobili, ki je zmagovala na dirkah. Družina l'Anson iz mesta Malton v Yorkshiru je imela namreč eno najslavnejših kobil na angleških konjskih dirkah. Pred več kot sto leti je Charles l'Anson pripeljal na pomembno dirko v mestu Newmarket majhno sivorjavo kobilo. Čeprav je bila bolj podobna podgani kot konju, je pustila vse favorite daleč za sabo. Pisci balad so jo takoj začeli kovati v zvezde, letake o sivorjavi kobilici pa so dobro prodajali na vseh konjskih sejmih in celo na ulicah mest, ki so živela v duhu konjskih dirk. Pevci na podeželju od Yorkshira do Somerseta še danes z veliko naklonjenostjo pojejo o njej.[9]

Šarec je konj, ki ima rjave in bele lise. V poznem 18. stoletju je imel Arthur Marvel šarca, Ralph Gore pa sivo kobilo z imenom Miss Portly. Konja sta se pomerila na dirki v Kildaru na Irskem. Angleški konji so podžgali domišljijo piscev balad, in pesmi o konjskih dirkah so se kmalu začele pojavljati v številnih pesmaricah, v Ameriko pa so se razširile leta 1829, ko so v Hartfordu natisnili zbirko pesmi. Pozneje so te pesmi prevzeli črnci, razširile so se tudi v kaznilnice na jugu, v katerih so jih peli kot delovne pesmi. Balade o konjih so se najbolj uveljavile v Veliki Britaniji, njihove korenine pa najdemo na Irskem. Pogovor med šarcem in njegovim jezdecem oživlja staro irsko verovanje, da se nekateri preprodajalci konj lahko pogovarjajo s svojimi živalmi.

Pesmi o petelinjem boju

A. L. Lloyd je pel tudi o petelinjem boju, sploh pa takšne pesmi niso nikakršna redkost.Pred davnimi časi, verjetno v letih od 1820 do 1830, je bil petelinji boj znan tudi blizu Liverpoola. Edward, dvanajsti lord Derby, sicer premožen lastnik rudnikov, si ga je prišel ogledat in je stavil denar na lepega, kot oglje črnega petelina. Vendar ga je premagal srebrno siv petelin, ki so ga v Liverpool prinesli rudarji iz Lancashira. Rudarji so slavili zmago nad gospodarjem in prve različice balade opevajo ta dogodek tudi kot zmago delavskega razreda. Danes pesem te razsežnosti nima več, zelo dobro pa je mogoče čutiti ponos in vznesenost rudarjev ob zmagi. Različico z naslovom The Cock Fight so odkrili leta 1951 pri Jamesu Hamiltonu, premogovniškem rudarju iz Hunsleta.

Pisci so posebno radi opisovali starodavna irska tekmovanja.[10] Na ploščah Ewana MacColla tako lahko slišite celo vrsto tovrstnih pesmi. Zavzeti pisci so v opise vključili tudi pokanje bičev, zamahovanje z dolgimi in debelimi palicami, pitje viskija in poskočen ples, ki ga je spremljala glasba goslačev. Vendar pa noben opis razpoloženja ne prikaže tako dobro kot balada z naslovom The Sporting Races Of Galway.[11] Neznan irski ali angleški avtor je zajel vanjo kar nekaj pesniških prvin, ki jih najdemo v galski poeziji, na primer asonanco[12], notranjo rimo in dar za prazno govoričenje.

O dekletih, ki se oblečejo v moška oblačila, smo pisali že v članku o mornarskih pesmih.[13] Lloydova različica o našemljenem dekletu z naslovom “Sovay, cestna roparka” govori o cestni roparki, o dekletu, ki se oblači v moška oblačila in jo privlači nevarnost. Junakinja te balade je postala znana kot “najbolj muhasto dekle v ljudski poeziji”. Ni popolnoma jasno, ali je njeno ime v resnici Sylvie ali Sophie, ni pa dvoma o njeni odločni in pustolovščin željni naravi. Lucy Broadwood je to izjemno priljubljeno balado odkrila pri podeželskih pevcih, sicer pa je vsaj eno različico našel vsak pomembnejši zbiralec ljudskih pesmi. Lepa dorska melodija je podobna tisti, ki jo je Sharp objavil k besedilu pesmi The Flash Lad[14] in ji v petem zvezku zbirke Somerset dal naslov The Robber.[15] V marsičem je podobna tudi pesmi Sovie H. E. D. Hammonda iz mesta Long Burton v Dorsetu.[16]

O podobnih temah je pel in pisal tudi Roy Harris. Takšna je na primer njegova pesem The Saucy Bold Robber.[17] Folkloristi pišejo, da je Anderson, ribič kralja Lynna iz Norfolka, to redko in živahno pesem zapel Vaughanu Williamsu pred približno sedemdesetimi leti. Po vsej verjetnosti pa je nastala v zgodnjem 19. stoletju.[18] Roy Harris jo je našel v zbirki A. L. Lloyda Folk Song in England, vendar jo je z leti nekoliko spremenil.

O lovu, nogometu in biljardu

Alfred Williams, zbiralec ljudskih pesmi, je pred prvo svetovno vojno v dolini reke Temze slišal več različic pesmi Old Bob Ridley, in po njegovem zapisu jo je povzel A. L. Lloyd. Williams je sprva mislil, da pesem izvira iz Amerike, da so jo morda spesnili bardi. Naj bo takšnega ali drugačnega izvora, angleški pevci so jo prepletli s svojimi besedili in jo peli na melodijo pesmi Turpin Hero ter jo tako vzeli za svojo. Razmeroma pogoste so tudi skladbe z lovsko tematiko, balade o lovu na lisice pa so morda najpogostejše izmed vseh balad s športno vsebino. Ni veliko pesmi, ki bi tako slikovito kot skladba Reynard The Fox v izvedbi Ewana MacColla opisovale ujetega lisjaka, ki piše oporoko in v njej zapušča imetje lovcu. Gre za staro šalo, dobro znano iz srednjeveških basni. Na Irskem je bilo v 19. stoletju natisnjenih več različic te pesmi. Melodija zelo spominja na melodijo neke druge, tudi zelo znane šaljive pesmi, nesmiselne balade z naslovom The Three Drunken Huntsmen.[19]

Tudi navidezno banalne pesmi o nogometnih tekmah, ki jih poje A. L. Lloyd, skrivajo v sebi več, kot se zdi na prvi pogled. Po navadi ne gre za navadno tekmo, v kateri se tekmovalci nalahno zbadajo z žepnimi nožički. Pesem The Football Match na primer opisuje grobo, razuzdano igro, ki so jo nekoč igrali v Angliji na pustni torek. Ponekod jo še vedno igrajo; robati mladeniči iz več med seboj pogosto sprtih vasi se podijo za žogo čez polja in po ulicah in se ne menijo za golenice, pomodrele od udarcev, krvaveče nosove ter razbite glave in okna. Lloydovo različico so sicer očitno našli pri družini Pillinger v Swindonu v Wiltshiru.

Ljudski pevci so peli o vseh športih, tudi o biljardu. V Glasgowu sta dve četrti, znani kot “divji del mesta”: Gorbals in Govan. Raziskovalec Livingstone naj bi se odločal, ali bo živel v Govanu ali v osrčju Afrike, in izbral drugo, češ da je bolj civilizirana. Neki govanski policist je kmalu po drugi svetovni vojni izjavil: “Govorice o govanskih tolpah, ki naj bi se spopadale z britvicami, so pretirane; britvic tu skoraj ne uporabljajo. Fantje veliko raje posežejo po bajonetih iz pravkar končane vojne.” Najbolj priljubljeno balado o govanski biljardnici je spisal Roddie Macmillan, fant z Zahodnega višavja, ki je pozneje živel v Glasgowu, posnel pa jo je Ewan MacColl.

Jane Weber

[1] Hazarderji in športni navdušenci. Ploščo je leta 1998 izdala založba Topic (TSCD495). Večino plošč, o katerih pišemo v ciklu o britanski ljudski glasbi in začetkih preporoda, je izdala prav založba Topic Records (50 Stroud Green Road, London N4 3ES, UK; www.topicrecords.co.uk). Spremne besede k tem izdajam pa so nam ob zapiskih A. L. Lloyda rabile kot glavno vodilo in vir pri pisanju.

[2] Lloyd je svoje komentarje očitno zapisoval leta 1958.

[3] Na tem albumu so starejšim posnetkom dodane še pesmi pod zaporednimi številkami 8, 9 in 10, ki so jih napisali A. L. Lloyd, Ewan MacColl in Roy Harris. Tako je zbirka balad o športnikih bogatejša za tiste, ki opevajo nekoč zelo priljubljen šport: cestni rop.

[4] Tierri del Fuego (Ognjeni zemlji).

[5] John C. Heenan je bil znan tudi pod vzdevkom 'deček iz Benicije'.

[6] 10. julija leta 1951 je Randolph Turpin, boksarski prvak Velike Britanije, presenetil vse športne navdušence, ko je premagal Američana Sugarja Raya Robinsona in tako postal svetovni boksarski prvak v srednji kategoriji. Ta izjemni dogodek je bil navdih za nastanek balade The Turpin-Sugar Ray Fight (Dvoboj med Turpinom in Sugarjem Rayem), ki je po večini delo 'Profesorja', dobro znanega hazarderja, ki je našel svoj prostor v delu londonskega Soha, ob sečišču cest Old Compton in Tifth Street. Ponos, ki so ga čutili Američani ob zmagi Sugarja Raya po povratnem boksarskem dvoboju, žal ni spodbudil podobne pesniške stvaritve. Skladbo sicer poje Ewan MacColl.

[7] Poje jo Ewan MacColl, na kitaro pa igra Peggy Seeger.

[8] The Bold Gambling Boy (Drzni mladi hazarder).

[9] Znova je najbolj znana različica A. L. Lloyda, in sicer pod naslovom Creeping Jane.

[10] Glejte Chapellove zapise v knjigi Priljubljena glasba starih časov [Popular Music of the Olden Time, datum izida in založba sta neznana].

[11] Športna tekmovanja Galwaya.

[12] Ujemanje samoglasnikov, navadno v zadnjih besedah verzov.

[13] Glej Musko: 12/01.

[14] Tatič.

[15] Ropar.

[16] A. L. Lloyd je na kar nekaj mestih poživil melodijo, ker se mu je zdelo, da to bolj ustreza pesmi in junakinji. Na posnetku z albuma Bold Sportsmen All Alf Edwards igra na kromatično harmoniko, Dave Swarbrick pa na gosli.

[17] To bi prevedli kot Nesramni in predrzni ropar. Še ta zanimivost. Kitaro v skladbi The Saucy Bold Robber igra Martin Carthy.

[18] Sodnik Morgan in lady Dawkins sta se v pesem prikradla iz roparske balade Potepuh (Rambling Boy), ki je verjetno nastala okrog leta 1750.

[19] Trije pijani lovci.